29.9.2016 Dhakmar (3820m) - Ghar Gompa (3950m) - Lo Manthang (3810m)

29.9.2016 Dhakmar (3820m) - Ghar Gompa (3950m) - Lo Manthang (3810m)

Zjutraj smo nameravali kreniti na pot ob 07. uri. Ko smo stopili pred hotel, je pričelo rahlo rositi. Tako smo se morali pripraviti za dež. Pobrali smo nazaj potovalne vreče obema nosačema in iz njih izvlekli cunje za dež. Zaradi tega preoblačenja in prepakiranja  se je odhod zavlekel vsaj za pol ure. Čehi so še spali, ko smo mi že odkorakali po dolini navzgor.

sivo jutro v Dhakmarju

Prvi del poti je bil kar zoprn. V meglicah in ob drobnem rosenju smo se strmo vzpenjali po gruščnati potki.

Skoraj uro in pol smo potrebovali, da smo se povzpeli na sedlo Mui La, 4170 metrov visoko. Povsod okrog nas je bila megla, še vedno je drobno rosilo.

sedlo Mui La, 4170m

Zato se nismo preveč obirali, takoj smo se pričeli spuščati po razbitem terenu proti samostanu Ghar Gumba (Ghar gompa). V okolici samostana so zeleni travniki. Pred samostanom stoji kopica čortenov, od enega do drugega so napeljane vrvice z molilnimi zastavicami.

pred Ghar Gompo

Samostan je veliko poslopje, ki stoji osamljeno na sredi planote. Okrog in okrog je obdan z molilnimi mlinčki. Šel sem naokrog in zavrtel čisto vsak molilni mlinček. Gotovo jih je bilo preko sto. Kar roke me bolijo od teh silnih molitev...

molitev po budistično

Samostan Lo Ghyekar-gompa oziroma Ghar gompa je zelo priljubljen med tibetanskimi budisti. Zgrajen je bil že v 8.stoletju in je najstarejši nepalski samostan. Večina zgradbe je izdelana iz lesa. V notranjosti so zelo lepo obdelani leseni oltarji.

samostan Ghar Gompa iz 8.stoletja

Sprejel nas je en sam menih, ki je bil tega dne v službi v tem samostanu. Plačali smo simbolično vstopnino 200 rupij, nakar nas je menih vodil v notranjost samostana. Na vhodu smo se morali sezuti in pustiti čevlje zunaj. Potem nam je razkazal stare knjige in poslikavo na stenah. Fotografiranja notranjosti nam ni dovolil. Na koncu ogleda smo podarili nekaj denarja v pripravljeno skrinjico.

menih nam s svetilko v roki razkazuje lesene "oltarje"

Vodnik Santa nam je povedal, da v samostanu žal ni moč dobiti nobene hrane in da bomo morali s hrano potrpeti do večera, dokler ne pridemo na današnji cilj - v kraj Lo Manthang. Menih nam lahko skuha le nekaj čaja. Naročili smo torej čaj, Valda pa je iz svojih nikdar izčrpanih zalog pričarala nekaj piškotov. Pomakali smo tiste piškote v čaj in si vsaj za silo potolažili lakoto. Če bi prejšnji dan vedeli, da na poti ne bo hrane, bi si vsaj pri zajtrku vzeli kaj za na pot. Medtem je do samostana prišel še tisti par starejših Francozov,  s katerimi smo prejšnji dan skupaj kosili. Z njima hodi nepalski vodnik in kar dva nosača. Zgleda, da imata s seboj res veliko opreme. Najbrž tudi šotore. Vsekakor pa imata s seboj vso hrano, ki jo bosta porabila na poti.

Okrog 11.ure smo krenili dalje. Pred nami je bil naporen del poti. Povzpeti se moramo na sedlo Chogo La, ki je na višini približno 4300 metrov. To bo najvišja točka našega trekinga po Mustangu. Od tam pa nas čaka še dolg spust do glavnega mesta Upper Mustanga, do mesteca Lo Manthang. Medtem je prenehalo deževati. A pričelo je močno pihati. Vsi smo navlekli nase vetrovke in pokrivala. Kar lep čas smo se vzpenjali po gruščnatem jarku med dvema hriboma.

samotni svet nad dolino

Ob 13.30 uri smo bili na sedlu Chogo La. Milka in Valda sta v Kathmanduju nabavili nekaj molilnih zastavic. Tukaj sta jih privlekli iz nahrbtnika in razobesili smo jih na drogove poleg tistih, ki so bile tam že od prej.

obešanje zastavic na sedlu Chogo La

Pod seboj smo videli sotesko reke Marang Khola, pa vasici Marang in Tsarang. Tam vodi spodnja pot proti Lo Manthangu.  Za naju z Ireno je bila to sedlo doslej najvišja točka, dosežena z lastnimi močmi, zato naju je čakal krst. Bil  sem prvi na vrsti. Glavo sem moral položiti na kamen na kopici na sedlu, zadnjo plat pa pomoliti v zrak. In Valda me je nečloveško premlatila z nekim štrikom, zraven pa me je krstila na neko planinsko ime. Od silnih bolečin sem preslišal, kako se je glasilo ime. Za menoj je bila na vrsti še Irena. Njo je Valda  le malo požgečkala z vrvjo, potem je še njej dodelila novo ime.  Nosača sta z zanimanjem spremljala to pretepanje. Najbrž sta tak običaj videla prvič.

Valda krsti Ireno, nosača Balman in Hira uživata

Popoldan so se nizki oblaki porazgubili in vreme se je izboljšalo. Po neskončnih planotah smo se počasi pričeli spuščati v dolino. Ob poti smo videvali planike. Podobne so našim, le da so na revni zemlji nekoliko bolj nebogljene. Malo nižje je Valda opazila svizca. Zavpila je, da bi nas opozorila nanj, pa je takoj pobegnil. A ni se skril v luknjo, le bolj od daleč nas je opazoval.  Šel sem malo za njim, da bi ga slikal od bližje, pa se je spretno izmikal. Počasi sem obupal nad posnetkom in se vrnil v kolono. Okrog 14.30 ure smo v daljavi prvič opazili mesto Lo Manthang.

proti Lo Manthangu

A do njega je gotovo vsaj še eno uro hoda. Do mesta smo se prebijali ob strugi potoka, kateri je v zadnji zimi strahovito razril cesto, ki vodi ob njem. Med spustom sem ujel oba naša nosača in skupaj z njima vstopil v mesto. Vodila sta me po ulicah do hotela, kjer bomo prespali dve noči. Ko sem odvrgel nahrbtnik v svojo sobico, je bila ura nekaj minut preko 15. ure. Torej smo danes res hodili dobrih osem ur. Santa kar dobro napoveduje dolžino etap v urah, ki jih bomo potrebovali za pot.

Lo Manthang,  glavno mesto Upper Mustanga

Lo Manthang je največje mesto v Upper Mustangu. V njem je bil sedež kraljestva Mustang vse do leta 2008, ko je Nepal odpravil kralje in uvedel demokracijo. Mesto je obdano z zidovjem iz blata in kamna, sredi mesta je kraljevska palača. Žal je bila palača v potresu leta 2015 močno poškodovana. Deloma so jo že obnovili. A vstop vanjo ni dovoljen, ker je še vedno velika nevarnost porušenja.

nekdanja kraljevska palača v Lo Manthangu

Lo Manthang  je največji kraj, kar smo jih doslej obiskali v Mustangu. Ima sistem uličic. Po nekaterih izmed njih je speljan jarek z vodo, katerega uporabljajo za osnovno kanalizacijo. Ulice so blatne ali prašne, povsod so kravji in ovčji iztrebki, pa plastične in papirne smeti. Za razliko od prejšnjih vasi je tukaj kar nekaj trgovinic in lokalov. Domačini prodajajo spominke, izdelke domače obrti, hrano in pijačo. Zraven našega hotela je poštni urad, a je bil zaprt ves čas, kar smo bili v tem kraju. Domnevam, da sploh ne obratuje. V lokalih je moč dobiti tudi zahodne pijače kot so coca cola in viski, pa tudi pizze. Teh  seveda nismo naročali.

na koncu te vpadnice v mesto je naš hotel

Ponovno sem videl reklamo za Illyjeve kave. So precej drage, od 2 dolarja navzgor. A vseeno je zanimivo, da se je italijanski trgovec s kavo  Illy tako močno uveljavil v Nepalu, da še v najbolj zabitih vaseh lahko po tea houses naročiš njegov capuccino. Tudi Lavazza ima svoje reklame tukaj visoko v Himalaji. Najbrž cilja na evropske turiste. Domačini gotovo ne naročajo kave po ceni 200 rupij. V Lo Manthangu naj bi trenutno menda živelo okrog 1600 prebivalcev. A ta številka velja samo v sezoni, ko v kraj prihajajo turisti. Pozimi se veliko prebivalce  preseli v dolino. Gredo živet v Pokharo, nekateri tudi v Kathmandu ali celo v bližnje kraje v Indiji. Veliko domačinov skuša najti službo v Južni Koreji, na Japonskem ali v arabskih državah. Tja hodijo na sezonsko delo, potem se vračajo k svojim družinam.

guest house, kjer ponujajo kavo Illy

Ko smo se ob 15.uri končno vsi zbrali v hotelu, smo takoj naročili večerjo. Običajno smo obroke naročali takoj ob prihodu, da so kuharji imeli čas pripraviti hrano. Obenem smo povedali, ob kateri uri bi želeli jesti. Naročanje hrane ni težavno. V vsakem tea house imajo lično izdelane jedilne liste na več straneh, na katerih so v angleščini zapisane in opisane jedi, ki jih ponujajo. Zraven vsake jedi je barvna slika, da lahko nazoprno vidiš, kako ta hrana izgleda. Poleg je še cena, koliko katera reč stane. Tako je naročanje res enostavno. Le izbira je bolj pičla. A še vedno bolj raznovrstna kot v večini naših planinskih koč. Ponavadi sem malo pokukal v vsako kuhinjo. Bolje da ne bi. Higiena je bolj na psu. Tekoče vode v tem delu poti ni skoraj nikjer in šibka točka je pomivanje posode. A vseeno zaenkrat še nimamo želodčnih težav. Seveda pa jemo samo kuhano hrano in se izogibamo solat, jajc na oko in podobnih tveganih jedi.

izbiramo sobe v našem hotelu

Sprva je bilo nekaj težav z izbiro primernih sob. Končno smo dobili dve sobi v pritličju. Po več dneh smo si zopet lahko privoščili tuširanje s toplo vodo. Naročili smo čaj masala. Ponavadi ga dobimo z mlekom v prahu. Ker smo bili po celodnevnem pohodu brez hrane že kar sestradani, nam je Santa za lažje čakanje na večerjo naročil porcijo kokic. Hrustljali smo jih zraven k čaju, pa je bil krožnik hitro prazen. Masala čaj je črni indijski čaj, pomešan z začimbami - ingver, kardamom, cimet, vanilija. Je močan, zato ga običajno redčimo z mlekom. Za pozno kosilo smo  tokrat jedli juho thukpa z mesom in širokimi rezanci, jajcem in zelenjavo. Nato še springrole z zelenjavo. 

Po večerji se je pri naši mizi ustavil domačin in ponujal svoje maserske usluge. Prijel me je za dlan in mi natančno povedal, kakšne težave imam s hrbtenico. Zato sem mu zaupal in se odločil, da sprejmem masažo celega telesa za 30 dolarjev. To je za lokalne razmere kar visok znesek. Naš nosač Balman mi je povedal, da za preživljanje svoje družine s petimi nedoraslimi otroki porabi na mesec kakih 5000 rupij, to je 50 dolarjev. Ta maser bo dobro polovico tega zneska zaslužil v eni uri. Po večerji je maser prišel v mojo sobo in me masiral dobro uro.  Zmasiral me je po celem telesu, še posebej pa poškodbo Ahilove tetive, ki jo vlečem že 5 mesecev. Ko je opazil brazgotino od operacije na hrbtenici in mi masiral področje okrog nje, mi je ponudil še specialno masažo hrbtenice. Obljubil mi je, da bo v predelu križa stanje trajno izboljšano, v ramenskem obroču pa vsaj 8 let. Po masaži bo on šel še k menihu v samostanu, da bo tudi on molil za izboljšanje mojega stanja. Masiral me bo s komolcem po starodavni metodi, katere se je naučil od menihov v nekem tibetanskem samostanu. Jaz pa po tej masaži ne bom smel piti mleka, jesti sira in seksati vsaj dva dni. Bomo videli, kako bo. Sem skeptičen. A če ima le deloma prav, je vložek res majhen. Bolečine v hrbtenici namreč čutim vsak dan.

 

ena izmed glavnih ulic v "mestu"

Danes me malo boli grlo in pokašljujem. Morda od suhega zraka na veliki višini. Ženske so to seveda takoj opazile in so me zasule z medicino iz svojih zalog. Dobil sem tablete angala, bonbone proti kašlju in toplega čaja. Tako so skrbele zame, da sem se še sam sebi kar malo zasmilil. Kak ubožček sem, ker malce kašljucam....