25.9.2016 Pokhara (800-1600m) - Jomsom (2720 m) - Kagbeni (2810m)

25.9.2016 Pokhara (800-1600m) - Jomsom (2720 m) - Kagbeni (2810m)

Danes pričnemo s trekingom. Najprej nas čaka let z lokalnim letalom od Pokhare do Jomsoma. Nato bomo opravili prve tri ure hoje,  od mesteca Jomsom do vasi Kagbeni. Tam je vstopna točka v Upper Mustang. Letala vzletajo iz Pokhare samo zgodaj zjutraj, ob prvem jutranjem svitu. Letijo le, če je vreme lepo in vidljivost dobra. Najkasneje ob 09.uri se prične vetrovno obdobje dneva in traja vse do večernih ur. Takrat je letenje prenevarno. Dolina reke Kali Gandaki je najgloblja soteska na svetu, saj je od najnižje točke doline do vrhov  Dhaulagirija in Anapurne I, ki sta na obeh straneh doline, kar dobrih 7000 metrov višinske razlike. Topli zrak iz Indijske podceline se vriva pod hladni zrak, ki prihaja po dolini navzdol iz Tibeta in Himalaje. Pri tem nastajajo siloviti vetrovi, ki ne dovoljujejo letenja za ta majhna letala.

S Santo smo se dogovorili, da se dobimo v recepciji ob 05.uri, z vso prtljago, ki jo nameravamo vzeti s seboj na treking. Prejšnji večer sem opravil še selekcijo svoje opreme in izločil nekaj stvari, za katere sem ocenil, da jih ne bom potreboval v hribih. V posebno vrečo so romali nizki  pohodni čevlji, eden izmed termoflisov, nekaj termomajic in dva para nogavic. Tako sem težo svoje prtljage zmanjšal še za 3 ali 4 kile. Nosač mi bo najbrž kar malce hvaležen, saj sem zmanjšal tovor, ki bi drugače pripadel njemu.  Na vrečko sem dal listek s svojim imenom in vrečko pustil v recepciji hotela.

 

hotel Green Globe v Pokhari, kjer sem pustil nekaj opreme

Ob dogovorjeni uri, pravzaprav že pet minut prej,  smo bili mi štirje turisti z vso opremo v recepciji. Sante ni bilo od nikoder. Čakali smo ga 10 minut, potem pa je vrag odnesel šalo. Letalo nas ne bo čakalo do poldneva. Šel sem po stopnišču navzgor vse do četrtega nadstropja, kolikor je visok hotel in v vsakem nadstropju glasno klical njegovo ime. Nič, nobenega odziva. Potem je Valda povedala, da receptor spi v sobici nasproti recepcije. Stopil sem v to sobico, zbudil receptorja in mu naročil, naj gre zbudit Santo. Receptor se je le počasi predramil in šel v tretje nadstropje, kjer je naš vodnik spal kot angelček. Zbudil ga je in čez par minut smo bili zbrani vsi. Santa je bil še ves krmežljav od spanca in očitno v zadregi. Danes je bil prvi dan njegove vodniške službe in ni se najbolj izkazal. S skupnimi močmi smo zvlekli našo opremo na pločnik pred hotel. Receptor je poklical voznika hotelskega jeepa. Ker ga nekaj minut ni bilo od nikoder, je že rahlo panični Santa poklical še dva taksija. Bili smo že pozni in to predvsem po njegovi krivdi. Tedaj se je le primajal hotelski jeep. Komaj smo naložili prtljago v njega, sta prihitela še taksija. In je bil kar hec, ker je Santa hotel, da prtljago znosimo iz jeepa v taksije, katera je naročil on. Kar smo seveda odklonili.  Hotelski fant nas je naložil v jeep in odpeljal na letališče, ki je k sreči dokaj blizu tega hotela. Santa pa je jeznima taksistoma dal nekaj drobiža, da ju je odpravil.

letališče v Pokhari, zadaj pogorje Anapurne, na levi Anapurna I

Ko smo se pripeljali do letališča, se je že zdanilo. Pričakal nas je čudovit razgled. V okolici mesta so se odprli razgledi, ki so nam bili prejšnji dan še skriti zaradi oblačnosti. Lepo se je videl Dhaulagiri, prav tako vrhovi v pogorju Anapurne  - Anapurna I, III in IV. Le Anapurna II ni vidna iz Pokhare. Tako nam je povedal Santa in nimam razloga, da mu ne bi verjel. Ko smo vstopili v letališko avlo, je tam že bilo zbranih kar veliko turistov, ki so čakali na pričetek letov. Oddali smo svojo prtljago pri naši letalski družbi. Na letališču ima namreč sedež kar kakih 10 ali 12 lokalnih letalskih podjetij. Večina jih ima le po eno letalo, le redke tudi več kot eno. Stehtali in označili so vsak kos prtljage, pobrali pa so nam tudi pohodne palice in jih spravili v kabino letala posebej. Nato so z rentgenom pregledali še naše nahrbtnike. V Valdinem nahrbtniku so našli žepni nožič. Vsi smo pričakovali, da ji ga bodo odvzeli in vrgli v smeti. A ni bilo tako. Eden od uslužbencev letalske družbe ga je osebno odnesel v letalo in ga izročil stevardesi. V Jomsomu so ji nožič vrnili.

letališče Pokhara, avion nas že čaka

Mi smo se peljali z letalsko družbo Tara Air, katera je največji letalski prevoznik v nepalskih gorah. Vozovnice stanejo cca 115 dolarjev, let do Jomsoma pa traja dobrih 25 minut. Čeprav na tej progi  letijo le v res dobrih vremenskih pogojih, pa je bilo v preteklih letih že kar nekaj letalskih nesreč. Zadnje letalo, ki je strmoglavilo na tej relaciji, je bil prav avion naše letalske družbe Tara Air in to 24. februarja 2016. Umrlo je vseh 23 potnikov in članov posadke. Huh!

Kar na hitro smo se vkrcali na letalo, saj je zjutraj dragocena vsaka minuta, ko ni vetra. V čim krajšem času skušajo opraviti kar največ poletov, ker je čakalna vrsta turistov v sezoni trekingov kar dolga. Komaj smo se dobro posedli, že je prišla mimo stevardesa. Na majhnem krožniku je nosila bombone, poleg njih nam je ponujala še koščke vate, da si zamašimo ušesa. Letalo je majhno, znamke De Havilland DHC6. Ima največ 20 sedežev za potnike in tri člane posadke. Motor je zelo hrupen, le s težavo se pogovarjamo. Takoj vzletimo. Vzletna steza je kratka, a letalo se dvigne še mnogo pred njenim koncem. Strmo se dvignemo in letimo preko mesta Pokhara.

nad Pokharo so še jutranje meglice, spodaj reka Kali Gandaki

Kmalu se približamo gorski pregradi in letimo tesno preko nje. Na drugi strani te pregrade se globoko pod nami pokaže ozka dolina reke Kali Gandaki. Na desni je gora Nilgiri, za njo grebeni Anapurne. Malo naprej vidimo goro Tilicho in na levi še Dhaulagiri. Letimo sorazmerno nizko, obe steni soteske sta višje kot letimo mi. Nebo je jasno, vetra skorajda ni čutiti. Tisti, ki sedijo na levi strani letala, imajo prekrasen razgled na zasnežene gore. Na naši desni strani so nizke megle, zato mi slike ne uspejo najbolje.

let po soteski Kali Gandakija

 Po 26 minutah leta pristanemo na letališču v Jomsomu. Pristanek je pravi čudež. Letališče je stisnjeno v ozki dolini, pristajalna steza pa je dolga le 740 metrov in je v naklonu. Zgornji del steze je 127 metrov višje kot je začetek steze! Kljub temu smo pristali lepo, kot da bi sedli na blazino. Piloti na tej progi res obvladajo svoj posel. A kljub temu sem si globoko oddahnil, ko smo bili zopet na trdnih tleh. Ni prijeten občutek leteti tako, da so hribi višje kot je letalo. Kako zgleda na tem poletu, se da  videti na Youtube (ni moj posnetek):   

 Youtube - filmček o poletu iz Pokhare v Jomsom

Še sem bil na pristajalni stezi, ko sem že moral poslikati svojo prvo nepalsko goro. To je Nilgiri, ki se strmo dviguje prav nad letališčem. Pogorje Nilgiri sestavljajo trije vrhovi - Nilgiri North, visok je 7061 metrov, Nilgiri Central - 6940 m in Nilgiri South - 6839 m. Na najvišji vrh se je kot prva leta 1962 povzpela francoska odprava pod vodstvom slovitega Lionela Terraya.. Od višine 5000 metrov navzgor so vse gore vedno zasnežene. Nilgiri je res lepa gora. Spremljala nas bo naslednjih nekaj dni.

Nilgiri North - 7061 m

Pa me je že priganjal letališki uslužbenec. Morali smo čimprej zapustiti pisto, kajti naše letalo je že naložilo potnike, ki se vračajo v Pokharo. Že čez kako minuto je brez zadrževanja poletelo nazaj. Takoj zatem je pristalo naslednje letalo. Promet je res  živahen, dokler ni vetra.

letališče v Jomsomu

Ko smo prišli v letališko stavbo, smo se morali vpisati v knjigo. Medtem je naš vodnik Santa izbiral nosače. Dogovorili smo se, da bomo najeli dva nosača, katera nam bosta pomagala nositi našo planinsko opremo. Meni se je zdelo sprva to malo pod častjo, saj sem doslej vedno samo nosil vse, kar sem potreboval v hribih. A Milka, ki je izkušena pohodnica po Himalaji, mi je razložila, da je v redkem višinskem zraku preveč naporno nositi še 15 ali več kilogramov tovora. To lažje opravijo domačini, ki so navajeni na redek zrak. Santa je izbiral in izbiral, končno pa izbral dva nosača, ki sta se mu zdela najbolj primerna. Prvi je bil Hiram, mlad, močan in visok fant, star morda blizu 30 let. Drugi je bil malce starejši možakar, nizek in čokat. Ime mu je Balman. Najbrž ima malce preko 40 let. Oba sta bila videti močna. Takoj sta vzela vsak po eno od naših potovalnih vreč in si pričela pripravljati tovor za nošnjo. Od nekod sta privlekla vrvi in tesno povezala potovalne vreče. Nato sta napravila zanko iz blaga, jo zvezala v vrvjo in jo poveznila preko čela. Pri nošnji tovora na hrbtu si domačini pomagajo tako, da vlečejo tovor bolj naprej s čelom!

vodnik Santa in nosača Balman ter Hira z našimi potovalnimi vrečami na glavni ulici v Jomsomu

Jomsom - Kagbeni, 11 km, 3,5 ure hoje, vreme sončno, cca 22 stopinj, popoldan močno vetrovno

Od letališča smo šli skozi  stari del mesta Jomsom do hotela Trekker Inn. Tam smo pozajtrkovali, saj zjutraj pred odhodom na letališče še nikjer ni bilo možno priti do hrane. Po zajtrku smo se seznanili z našima novima članoma odprave, obema nosačema.

nosača Hira in Balman sta si otovorila naše vreče

Potem smo se odpravili po mestnih ulicah proti novemu delu mesta. Jomsom je največje mesto v distriktu Mustang. Leži povsem na južnem robu tega nekdanjega kraljestva, ob reki Kali Gandaki. Nadmorska višina kraja je 2743 m. Jomsom je središče spodnje tretjine Mustanga, katera se imenuje Thak. V teh krajih živi pleme Thakali, ki ima svoj lastni jezik. Povsod vidimo na restavracijah napis, da imajo pravo tradicionalno Thakali kuhinjo. Ker Jomsom premore letališče, je primarno izhodišče za treking po Upper Mustangu. Nepalska vlada zelo omejuje vstop v to pokrajino, da ne bi prišlo do prehudega vpliva na okolje in domače prebivalce. Letno izdajo le 1000 dovolilnic za vstop.

Na ta način tudi omogočijo vsem trekerjem, da lahko pridejo do prostih prenočišč v tea houses ob poti. Dovolilnica za vstop v Mustang stane 50 US dolarjev za vsak dan. Za vstop v rezervat Anapurne (Annapurna Conservation Area) je potrebna še dodatna dovolilnica, ki pa je cenejša. Stane le 20 US dolarjev in velja enako dolgo kot vstopni vizum. Te dovolilnice preverjajo na vstopu v zaščiteno območje, ki se pričenja v Kagbeniju. Ta je od Jomsoma oddaljen dobrih 11 km. Kontrolnih točk oz. check pointov, kot jih imenujejo domačini,  je še več ob poti. A z njimi se bo ukvarjal naš vodnik.

dovolilnica za treking po Upper Mustangu

Okrog 9.ure smo krenili proti Kagbeniju. Naša dva nosača sta si oprtala potovalne vreče in šla naprej. Mi smo jima počasi sledili. Pot je široka in udobna. Ves čas so nas prehitevali avtobusi in terenska vozila.  Ko pridemo mimo zadnjih hiš starega dela Jomsoma, gremo mimo večje kasarne. Slikanje je prepovedano, a vseno parkrat škljocnem. Bodeča žica, stražarji s puškami. Mustang je obmejno področje, Tibet in Kitajska sta blizu. Nepalci nimajo vojske na meji s Tibetom, njihove kasarne so le po naseljih v bližini meje. Kitajska ima na mejni črti tako vojsko kot policijo. Še vedno streljajo na nesrečne Tibetance, kadar ti skušajo prebežati v Nepal.

mimo kasarne v Jomsomu

Srečujemo tudi zanimive majhne teličke, ki se prosto sprehajajo po mestu. Santa nam pove, da so to dzogme, mešanci med govedom in jakom. Oče mora biti jak, mati je krava. Obratno ne gre, potem ne pride do oploditve. Ženske dzogme so plodne, samci ne.

mali dzogma, mešanec med jakom in kravo

Kmalu smo na našem prvem visečem mostu. Nekoliko se ziblje, ko preko njega prečkamo reko. A most je še nov, zgrajen trdno in ograja je dobra, tako da strahu ni. Ko prečkamo reko, opazimo nekaj podrtih hiš. Očitno je potres leta 2015 tudi tukaj napravil nekaj škode.

tipičen nepalski viseči most, tale je v Jomsomu  preko Kali Gandakija

Pridemo do novega dela mesta. Tu so trgovine, restavracije, hoteli. Kraj je lepo urejen. Vidi se, da turisti pustijo tukaj kar nekaj denarja. Na robu mesta je novi budistični samostan.

budistični samostan v Jomsomu

Ko smo zapustili mesto, je pot ves čas sledila toku reke Kali Gandaki. Rečna struga je široka dobrih 200 metrov, a vode je v njej le za malo večji potok. Čas monsuma je že mimo, tudi snega, ki bi se talil in dovajal vodo, še ni. Pot je groba, gramoz in pesek. Vreme pa je toplo, tako da lahko hodimo kar v majicah. Pa smo v Himalaji, skoraj 3000 m visoko! Srečujemo domačine, ki gredo po nakupih v Jomsom. Pa pastirje, ki pasejo ovce in koze ob poti. Pridno slikam, saj je zame vse novo, drugačno, zanimivo.

improvizirani mostič preko Kali Gandakija

Ob 13. uri pridemo do prvih polj pred vasjo Kagbeni. Zorita ajda in koruza, kmalu bo čas za žetev. Potem smo med vaškimi hišami. Poiščemo guest house kot tukaj pravijo hotelom. Odložimo prtljago in gremo v jedilnico na kosilo. Tokrat sem si za obrok privoščil jakov zrezek. Ženske so jedle piščanca z rižem in zelenjavno juhico. Hrana je zelo v redu, ne bomo lačni.

polja ajde pred Kagbenijem

Po kosilu sledi ogled kraja. Najprej je na vrsti budistični tibetanski samostan  Kag Chode Thupten Samphel Ling. Plačamo vstopnino, ki je spodobno nizka, nato se sprehodimo po samostanu. Je dokaj star, zgrajen je bil menda že leta 1429. A je zelo dobro ohranjen. Menihi čuvajo tudi nekaj zelo redkih knjig.

Potem gremo naprej skozi vas. Močno me spominja na Maroko. Vse hiše so zidane iz blata, le temelji so iz kamenja. Okrog starega dela naselja je obrambni zid iz blata in kamenja. Na sredi naselja je tri ali štiri nadstropja visoka zidana utrdba, prav tako iz blata. Povsem podobna naselja smo videli v Maroku, tam jim pravijo kasbe. Večina prebivalcev Mustanga je Tibetancev, kateri so v preteklih stoletjih prebežali preko meje. To se vidi tudi po fiziognomiji obrazov in tipičnih oblačilih žensk.

Kagbeni - stavbe iz blata in kamna

Kagbeni ima okrog 1500 prebivalcev. V mestu je nekaj hotelov, trgovine, lokali. Ni pa nobene industrije. Na poljih med naseljem in reko gojijo ajdo, ječmen, koruzo, konopljo. Orjejo z lesenimi rali, ki jih vlečejo voli ali še pogostje mešanci z jaki. Ko pridemo na konec vasi,  nas Santa vodi na hrib nad naseljem..Takoj ko stopimo iz zavetja hiš, začutimo močan veter, ki  piha po dolini navzgor. V silnem vetru se povzpnemo na vrh hriba, kjer stoji čorten.

pogled s hriba na Kagbeni

Ko sem stopil na vrh, me je od zadaj dobil sunek vetra in mi zbil klobuk z glave, pa čeprav sem imel privezanega z vrvico pod brado. V trenutku ga je odneslo v prepad pod našimi nogami. Napravili smo nekaj lepih posnetkov Kagbenija, nato smo se vrnili v hotel. Pihalo je noro, zato smo si kar oddahnili, ko smo v vetra stopili v zatišje. Prvi dan trekinga je za nami.