6.10.2016 Jomsom - Pokhara (z jeepom)

6.10.2016 Jomson - Pokhara, 155 km, 13 ur vožnje s terenskim vozilom

Za danes je plan enostaven. Ob 08.20 imamo rezerviran polet v Pokharo, kar bo trajalo slabe pol ure. Potem gremo do hotela, v katerem smo prespali tudi ob prihodu v Pokharo pred odhodom na treking. Popoldan pa gremo z najetim jeepom na hrib Peace Hill. Od tam je menda čudovit razgled na Dhaulagiri in tudi na tri najvišje vrhove pogorja Anapurne. Sveta gora Mačapučre pa se itak lepo vidi že iz mestnih ulic. A ti načrti so hitro padli v vodo.

Ponoči je skoraj ves čas deževalo. Zjutraj so nizki oblaki povsem zabili celo dolino. Občasno še vedno rahlo rosi. Ob 06.30 uri imamo zajtrk. Na internetu vsakih nekaj minut preverjamo vremensko napoved. Slaba je, danes ne bo razjasnitve.  Ob 08. uri pride Santa nazaj z letališča in pove, da so vsi poleti za danes dokončno odpovedani. Nekaj časa se pogovarjamo, kaj naj storimo. Tudi za jutri ni nobene garancije, da se bo vreme že izboljšalo in bodo poleti možni. Poleg tega bomo globoko zadaj v vrsti čakajočih na polet. Pred nami bodo vsi potniki, ki imajo polet že rezerviran za jutri. Potem pridejo na vrsto tisti, ki jim je polet odpadel včeraj. Šele potem bi bili na vrsti mi. Seveda, če ne bi prej začelo pihati. Zato se kaj kmalu vsi skupaj odločimo, da bo najbolje kreniti proti Pokhari po tleh. Vprašanje je le, ali z turističnim avtobusom ali z najetim jeepom. Santa pove, da avtobusi vozijo tudi 12 ali 13 ur in da je bolje, če najamemo jeep. Je nekaj malega dražji od avtobusa, a najbrž bo prevoz nekoliko hitrejši. Strošek gre itak na njegov račun, saj je dobil vrnjen denar za preklicane avionske karte. In prevoz nazaj v Kathmandu je del dogovora o trekingu, za katerega smo plačali.

voznik nalaga našo prtljago na streho vozila

Santa se odpravi po vasi in pri eni izmed agencij najame džip To je avto znamke Scorpio, indijske izdelave. Terensko vozilo je videti veliko in udobno. Na strehi ima prtljažnik, kamor bomo privezali našo prtljago. Malo pogledam gume in se začudim. Gume so skoraj popolnoma brez profila, skoraj gladke, čeprav je terenec videti precej nov.  Potovalne vreče  in dva večja nahrbtnika spravimo na streho, ostali nahrbtniki gredo z nami v avto. Že nekaj minut pred 09. uro se odpeljemo izpred hotela. Na koncu vasi se mimogrede ustavimo še pri vulkanizerju in voznik napumpa gume. Še vedno je precej oblačno, iz megle rahlo rosi. Na cesti proti Pokhari je zelo gost promet. Tudi večina ostalih turistov, ki so prej čakali na letalski prevoz, se je odločila, da krene po cesti. 

ko zapuščamo Jomsom, dežuje še močneje

Do Pokhare imamo 155 kilometrov poti. Santa pravi, da bi to lahko prevozili v 7 ali 8 urah, če bo šlo vse po sreči. A žal ni šlo vse po sreči. Dvakrat smo imeli gumidefekt. Nič čudnega pri tako zlizanih gumah. Popolnoma izrabljene gume niso zdržale vseh tistih skal, kamnov in lukenj, ki so nas čakali na "cesti". Prvič je voznik zamenjal predrto gumo z našo rezervo. Ko smo predrli še drugo gumo, smo bili brez rezervne. Počakali smo na drugi jeep iste firme,  ki je vozil v koloni nekje za nami. Vzeli smo njihovo rezervno gumo in jo namestili na naš avto. Zdaj smo bili oboji brez rezerve. K sreči so sedaj gume zdržale do Pokhare. Reči tej površini cesta je zelo smelo. Še najbolj je bilo podobno vožnji po strugi hudournika, kateri je od nekod pobral še silne količine blata. 

prvi zastoj, v klancu je obtičal jeep z gladkimi gumami

Šestkrat smo obstali v koloni, ker je prišlo do zastoja nekje daleč pred nami. Ponavadi je katero izmed vozil pred nami obtičalo v globokem blatu, pa so ga skušali izvleči in spraviti naprej. Enkrat ali dvakrat je bilo potrebno prečkati deročo reko, seveda  brez mostu. 

motorist se bori s podivjanim hudournikom

Ob poti so postavljene kontrolne točke za turiste. Voznik jeepa je pri vsaki izmed njih ustavil in Santa je šel pokazat naše papirje. 
 

kontrolna točka ob poti

Prvi del poti proti Bheniju je vključen v traso slovitega trekinga okrog Anapurne. Na cesti opažamo veliko trekerjev, ki hodijo peš v obeh smereh. Veliko je posameznikov,  največ pa jih hodi v parih. Videti je, da ta treking obiskujejo pretežno bolj mladi ljudje. Večinoma jih vidimo brez vodnikov ali nosačev. Kar smilijo se mi, ko brodijo po težkem blatu ob robu kolovoza. Hoja v tem blatu med dvema kolonama vozil, ki se komajda srečujeta, je povsem nekaj drugega kot naš treking, ko smo veliko večino poti prehodili povsem v samoti. 

 

trekerji okrog Anapurne se borijo z blatom

Ves čas se vozimo po desnem bregu reke Kali Gandaki. Soteska je na nekaterih mestih zelo ozka in pot se dvigne visoko nad rečno strugo. Potem se dolina malce razširi in ponovno se spustimo navzdol do roba reke. Na vsakih nekaj kilometrov so preko reke speljani dolgi viseči mostovi. Na drugi strani reke so vasi, ki imajo tako priključke na glavno cesto v pokrajini. 

mostu ni, hudournik prebredemo s pomočjo domačina, ki kaže pot

Okrog 13. ure začutimo da smo lačni. Ustavimo se pri restavraciji malo pred krajem Tatopani. Usedli smo se v jedilnico, Santa pa je naročil za vse dal bhat. Čakali smo pol ure ali nekaj več. V tem času so hrano dobili vsi okrog nas, le mi ne. Potem kuhar pravi, da je dal bhata zmanjkalo. Lačni smo morali naprej. Ustavili smo se v naslednji restavraciji par kilometrov naprej, pri kraju Kalopani. Tam smo se končno najedli. 
 

restavracija Asha Lodge, kjer so nas pustili zaman čakati na kosilo

Do mesta Bheni, ki je od Jomsoma oddaljeno 74 kilometrov, smo se pripeljali šele ob 18.uri. Do sem smo se vozili devet ur in pol! Iz tega mesta sta doma oba naša nosača, Hira in Balman. Oba sta ostala v Jomsomu, kjer čakata na novo priložnost za delo.
 

mesto Bhena premore pravi pravcati zidani most

Od Benija do Pokhare je še 80 km poti. Cesta med tema dvema krajema je večinoma asfaltirana. Občasno je asfaltna površina že dotrajana. Vseeno gre precej hitreje kot v prvem delu poti. Na trenutke lahko voznik terenca pospeši celo na 40 ali 50 km na uro. Nekje na sredi poti smo doživeli še drugi gumidefekt. Dotrajane gume ne zdržijo prav dolgo. 
 

gumidefekt številka 2 nas je doletel že v mraku

Razdaljo 80 kilometrov  med Bheno in Pokharo smo prevozili v treh urah. Ko smo prišli v Pokharo, smo najprej šli do hotela Green Globe. Tam sem pobral višek prtljage, katerega sem tam spravil pred odhodom na treking. Potem smo se odpeljali do hotela Himalayan Inn, v katerem bomo prenočili. Receptorji so nam pomagali znositi prtljago v sobe visoko v tretje nadstropje. Sledi večerja, pa menjava denarja, saj smo že vsi ostali brez rupij. Za zjutraj si naročimo zajtrk za ob 06.30. Avtobus za Katmandu odpelje zgodaj. Vsi zbiti od naporne vožnje popadamo v postelje.