24.9.2016 Iz Kathmanduja v Pokharo

24.9.2016 Iz Kathmanduja v Pokharo

Od Kathmanduja do Pokhare je možno priti z letalom ali po cesti. Letalo potrebuje za to pot 26 minut, vozovnica pa stane 125 dolarjev. Naš vodnik se je najbrž še najbolj zaradi cene odločil, da bomo to pot opravili z busom. Prevoz v obe smeri je namreč že vključen v ceno trekinga, katterega smo plačali.  Po cesti je razdalja med krajema 210 km, kar turistični avtobusi prevozijo približno v 7 urah. Vstali smo zgodaj in pozajtrkovali klasični zajtrk z marmelado, maslom in ocvrtimi jajci in seveda obvezno kavico z mlekom. Pri zajtrku se nam je pridružil naš vodnik Santa. Odslej bomo ves čas skupaj, vse do vrnitve nazaj v Kathmandu. Ženske so v hotelu pri recepciji pustile nekaj odvečne opreme, predvsem oblačila, ki jih v hribih ne bodo potrebovale.

Malo čez  6. uro smo kar peš odrinili do avtobusne postaje, ki je od našega hotela oddaljena dobrih 10 minut hoje. Na hrbet smo naložili nahrbtnike, po dva skupaj  pa sva nosila še po eno transportno potovalno vrečo, ljubkovalno imenovano "prasica" . Ob 6.30 uri smo bili na avtobusni postaji na ulici Kantipath. Ob pločniku so stali avtobusi v dolgi vrsti. "Naš" avtobus je bil turistični, kar v Nepalu pomeni, da se nanj ne vkrcavajo domačini z domačimi živalmi ali košarami sadja in zelenjave, ki jih tovorijo na trg. Vozili smo se z potovalno agencijo Rainbow Adventure Travels. In avtobus je bil res v barvah mavrice. Menda vsaj 50 različnih prevozniških podjetij dnevno vozi proti Pokhari. Vsi avtobusi pa odrinejo ob isti uri, ob 07.uri! Cena za avtobusni prevoz je od 20 do 25 US dolarjev, odvisno od kvalitete avtobusa in sposobnosti vodnika, da doseže ugodno ceno za svoje stranke. Zgolj za primerjavo, vozovnice za lokalne buse, s katerimi se vozijo domačini, stanejo na tej relaciji 5-6 dolarjev. Za 7 ur vožnje.

avtobusna postaja in naš avtobus

Vodnik Santa je nabavil vozovnice, mi štirje pa smo stopili v lokalček ob cesti in si naročili kavico z mlekom. Bila je dokaj dobra, če si jo malo dosladkal. Malo pred 7.uro smo zmetali prtljago spodaj v prtljažni prostor busa in krenili na pot. V sprednjem delu je bil bus prazen, zadaj nas je bilo nekaj turistov. Šofer je sedel  zaprt v svojem predelku, sprevodnik pa je skakal gor in dol po avtobusu.

predmestje Kathmanduja

Prvo uro ali uro in pol smo vozili skozi predmestja Kathmanduja. Sprva široke in asfaltirane ulice so postajale vse ožje, vozišče pa makadamsko in polno lukenj. Počasi smo se vzpenjali proti sedlu na hribovju, katero se dviga povsod okrog Kathmandujske doline. Na sedlu je kontrolna točka. Tam so številni policaji popisovali vozila. Ni mi jasno, čemu bo to služilo. Ko smo bili mimo kontrole, smo se pričeli po ovinkasti cesti spuščati proti reki, ki je vijugala na dnu doline. Promet je bil zelo gost. Veliko je bilo avtobusov, precej pa tudi pettonskih tovornjakov.

tipični nepalski tovornjaki

Cesta med Kathmandujem in Pokharo je glavna prometna žila Nepala. Po njej v državo prihaja roba iz Indije, od koder uvažajo večino stvari, ki jih  ne proizvajajo sami doma. In tega je res veliko. Železnice v Nepalu ni, letališč je malo, zato večino tovora prepeljejo po (res slabih) cestah. Osebnih avtomobilov je izredno malo, še tisti redki so večinoma taksiji. Veliko je mopedov in predpotopnih modelov motorjev, pa tudi terenskih vozil vseh vrst je kar nekaj. Hupa je obvezna oprema za vsakega resnega voznika. Avtobusi divje prehitevajo v škarje, tudi v nepregledne ovinke, pri tem pa ves čas besno trobijo, da opozarjajo nasproti vozeče voznika. Promet je kaotičen, vendar vseeno ne prihaja do prometnih nesreč. Vedno se nasproti vozeči nekako izmaknejo in do trčenja ne pride. Ko smo se spuščali v dolino, je občasno rahlo deževalo. Sčasoma pa so se pričele megle trgati in vidljivost se je izboljšala. Po dobrih dveh urah vožnje smo se pripeljali do kraja Naubise, kjer se pričenja avtomobilska cesta do Pokhare. Cesta se imenuje po bivšem kralju Nepala - Prithvi Highway. A ime ne sme zavesti, to ni nikaka avtocesta. Zgolj asfaltirana cesta, še bele črte nima na sredi. Zgradili so jo s pomočjo Kitajske.Cesta ves čas poteka po dolini, tesno ob levi obali reke in pridno sledi vsem rečnim vijugam, katerih ni ravno malo.

pogled s sedla na dolino ob reki, kamor se spuščamo

Prvič smo se ustavili na počivališču ob cesti okrog 10. ure dopoldan. Šofer in sprevodnik sta nas obvestila, da imamo pol ure pavze, nato sta izginila v restavracijo ob cesti. Postanek smo izkoristili za obisk sanitarij, na štantih pa smo si kupili nekaj banan. In še kavico smo spili pri kiosku. Pa je minilo tiste pol ure. Cesta je še naprej ves čas sledila reki. Na nekaterih mestih so bile ob reki manjše ravnice. Tam so bila polja riža. Povsod drugod so se nad reko dvigala strma pobočja hribov. Kadar smo na drugi strani reke opazili naselje, je vselej do njega vodil viseči mostič, ki je omogočal prehod reke le za pešce in kolesarje, morda tudi mopede. Vozila morajo daleč naokrog, saj so mostovi v Nepalu zelo redki. Običajno se vozi preko struge, kadar je vodostaj nizek. V monsunski dobi, ko so vode visoke, pa je kar precej naselij povsem odrezanih za motorni promet.

cesta v glavnem sledi reki

Drugič smo se ustavili ob 13. uri. To je bil čas za kosilo. Šli smo v restavracijo skupaj z drugimi potniki. V samopostrežni restavraciji smo pri kotlih s hrano nastavili krožnik in nanj dobili dal bhat, nepalsko narodno jed. To je velik kup riža, poleg dobiš še skodelico z juho iz leče in kupček dušene zelenjave. Domačini to jedo z desno roko, leva namreč velja za umazano. Z razlogom. WCji so namreč večinoma čučavci, papir pa je tam redkost. Mi turisti smo jedli z vilicami in žlico.

čas je za kosilo

Ob 15.uri popoldan smo končno pripotovali v Pokharo. Mesto Pokhara je drugo največje mesto v Nepalu. Šteje okrog   350.000 prebivalcev. Spodnji del mesta leži ob jezeru Phew Lake in je na nadmorski višini okrog 800 metrov, zgornji del mesta pa sega vse do nadmorske višine 1700 metrov. Pokhara je turistični kraj in je izhodišče za številne trekinge v gorovja, ki se dvigajo takoj za mestom. Številne turistične agencije v tem mestu pa organizirajo še različne športne aktivnosti - padalstvo, kolesarjenje, rafting, paragliding in drugo.

ena glavnih ulic v Pokhari

V bližini mesta so kar trije osemtisočaki - Dhaulagiri, Manaslu in celotno pogorje Anapurne. Skozi mesto teče reka Seti Gandaki (Bela reka), eden izmed številnih pritokov veletoka Kali Gandaki. Tukaj v okolici Pokhare se teren dviga zelo hitro, v  razdalji 20 ali 30 kilometrov se dvigne s 1000 metrov na 7500 metrov. Za mesto Pokharo je značilno izredno veliko padavin. 

Vodnik Santa je poklical v hotel, od koder so prišli z jeepom po nas na avtobusno postajo. Namestili smo se v hotelu Green Globe, ki je v stranski ulici, vendar blizu glavne promenadne ulice v Pokhari. Malo smo se osvežili in zmetali prtljago po sobah, potem smo se odpravili na ogled mesta. Že po nekaj minutah smo prišli do jezera Phew in krenili na sprehod ob njegovi obali.  Ustavili smo se ob ulični prodajalki sadja, katera nas je prepričala s svojo ponudbo manga. Strokovno ga je olupila z nožem in nam narezala rezine, ne da se jih bi sploh dotaknila z roko.

spretna prodajalka manga

Zelo blizu mesta je sveta gora Machhapuchhre, visoka 6993 m, na katero se bojda doslej ni povzpel še noben alpinist. Menda je bila še najbližje vrhu leta 1957 odprava pod vodstvom Angleža Robertsa, katera pa je spoštovala željo domačinov in se je ustavila 50 metrov pod vrhom. Sedaj pa je vzpon na to goro absolutno prepovedan. Gora je izredno lepa, ime pa je dobila po značilni obliki ribjega repa. Ko smo se vračali proti našemu hotelu, smo lahko občudovali vrh te gore, ki se je v sončnem popoldnevu zelo lepo videl za okoliškimi hribi.

vrh gore Machhapuchhre, gledano od jezera Phew

Ko smo se utrudili od hoje, smo se ob obali usedli v barček in si odpočili ob popoldanski kavici. Ko smo se vrnili nazaj v center mesta, je bila ura že okrog 6. zvečer in pričelo se je mračiti. Čas je za večerjo. Na glavni ulici smo našli prijetno restavaracijo. Usedli smo se na teraso v prvem nadstropju, od koder smo imeli lep razgled na glavno mestno ulico, po kateri so se drenjali turisti in domačini.

iz centra Pokhare ni daleč do jezera Phew

Ne spomnim se več, kaj smo večerjali. Mislim pa, da je bil ponovno nekak momo. Le za pivo pa vem, da je bilo zagotovo na mizi. Od jutri dalje ga ne bo več na programu. Alkohol, cigareti in kava ne gredo preveč dobro skupaj z nadmorsko višino.