4.10.2016 Chhusang (2980 m) - Muktinath (3760 m)

Danes imamo v planu dobrih 6 ur hoje. Čeprav je iz časovnice videti, da nas čaka kratka etapa, pot vendarle ne bo prav  lahka. Z nadmorske višine 2870 m, kolikor je visoko naš hotel, moramo naprej opraviti vzpon  na sedlo Gyu La, kjer je višina 4077 m. V drugem delu poti nas čaka spust na višino 3755 m, na kateri leži sveto mesto Muktinath. Seveda pa bomo hodili po valovitem terenu in manjših vzponov vmes ne bo manjkalo.

naš današnji cilj - sveto mesto Muktinath

Zjutraj sem z ograje stopnišča, ki vodi na etažo nad mojo sobo,  pobral še mokre cunje. Ko se zmrači, ni več vetra in na tej višini se ponoči nič ne posuši. Zajtrk imamo naročen za ob 07.uri. Danes sem pojedel ajdovo palačinko z medom in poleg spil črni čaj. Še sem lačen. Poraba kalorij je na tej nadmorski višini večja kot v dolini. Po hitro končanem zajtrku smo si vsi štirje trekerji nalili vroče vode v termovke. Naši vodniki in nosači nimajo čutar. Za ves dan hoje si nalijejo le liter in pol vode v plastenko. Kaže, da bom zopet moral na sedlu  z vodo oskrbeti Balmana. 

čakanje na zajtrk

Ob 08.uri se na dvorišču hotela od nas poslovi prijazni lastnik lodgea. Pove, da je pred leti prišel iz Tibeta, zdaj je Nepalec. Piše se Lama. Ob slovesu nam vsakemu od pohodnikov da po eno jabolko domače pridelave. Zahvalimo se in poslovimo s tibetanskim pozdravom - "Tashidelek". 

vas Tetang je slabo uro hoda od Chhusanga

Do vasi Tetang gremo po desnem bregu reke in se zlagoma dvigujemo. Na levi visoko nad reko opazujemo pot po melišču, koder smo sestopali včeraj. Pred nami po poti teka lepa ptica. Irena nam pove, da je smrdokavra. Vsi jo slikamo povsem od blizu. Domačini sredi vasi gradijo novo hišo. Solidarno pri gradnji sodelujejo skoraj vsi vaščani in hiša vidno rase pred našimi očmi. Delajo z blatom in lesom. Radovedno nas opazujejo, ko v gosjem redu korakamo mimo njih.  
 

vaščani Tetanga gradijo novo hišo

Po tričetrt ure lagodne hoje gremo že mimo manijev na vrhu vasi Tetang. Maniji so ploščati kamni, na katerih je večinoma izklesano sveto besedilo "Om mani padme hum". Ponavadi zidove iz teh mani kamnov vidimo povsod, kjer so tudi zidovi z molilnimi mlinčki. Po budističnih pravilih  je okrog teh zidov potrebno vedno iti po levi strani, v smeri gibanja urnih kazalcev. 

maniji in čorteni nad Tetangom

Takoj za vasjo se prične strmejši vzpon, dokler se ne povzpnemo na planoto nad rečno dolino. Planoto prečkamo v slabe pol ure. Potem krenemo v sotesko med dva visoka hriba. Po dnu soteske teče droben potoček.

pot vodi po soteski med dvema hriboma

Vzpon postaja strmejši, mi pa se držimo pobočja levega hriba, na severni strani soteske. Na nekaterih mestih je pot ožja, ker se drobni odluščeni skril vsipava s pobočja nad potjo in jo skoraj povsem zamete. Nekaj mest je rahlo izpostavljenih. Nad nami gredo po strmem pobočju koze, katere se selijo na boljšo pašo. Pred njimi in za njimi hodijo pastirji. Ker koze prožijo kamenje, počakamo, da gredo živali naprej. Vodnik Santa ima s seboj posebno piščalko in žvižga kozam. A namesto, da bi se koze po pisku hitreje umaknile z nevarnega pobočja, se po vsakem pisku ustavijo in ga gledajo. Tako le poslabša situacijo. Čakati moramo še dlje. 

pot je lepa, ne prezahtevna

Končno prečkamo potoček in preidemo na desno stran doline, na drugo pobočje, kjer smo na varnem pred padajočim kamenjem. Srečamo pastirje, ki sedijo ob potoku, kadijo in opazujejo koze. Le eden izmed njih hodi še vedno visoko v bregu za kozami. 
 

trop koz hodi visoko nad našo potjo

Ostali pastirji tropu sledijo po poti, po kateri hodimo tudi mi. Malo više sedi na kamnu ob poti še eden izmed pastirjev. Ko pridem do njega, mi pokaže poškodovani prst z umazano obvezo. Z gestami  in v polomljeni angleščini me vpraša, ali imam  tape. Rečem in pokažem  mu, naj sname packarijo s prsta. Uboga me in mi potem pokaže zelo umazano globoko ureznino.  Z še vedno vročo vodo iz čutare namočim papirnat robec in mu rano za silo očistim. Ureznina je že skoraj zaceljena, a ostala bo grda brazgotina, ker rana ni bila zašita. Preko rane mu zalepim velik Compeed obliž in mu zabičam, naj obliž pusti  pri miru vsaj 3 dni. Pokima, da razume. 

naporen vzpon po razbitem svetu proti sedlu Gyu La

Med potjo se precej obiramo. Utrujeni smo od težke in naporne etape prejšnjega dne. Počutim se dobro, zato sam krenem naprej. Ob 13. uri pridem na sedlo Gyu La,  4077m visoko. Tam v zavetrju že nekaj časa počivata naša dva nosača, mlajši Hira in starejši Balman. Temu je zopet zmanjkalo vode, zato mu dam piti iz svoje čutare. Pojem nekaj piškotov, katere je Santa nabavil za prigrizek po poti. Santa danes hodi zadaj, drži se skupaj z ženskami, ki so očitno utrujene. Pa tudi vzpon je res strm in ne dopušča kaj dosti počivanja. Potrebno je gristi navzgor. Imam še eno bolj drobno zeleno jabolko in pojem tudi tega. Lačen sem. Prejšnji dan je bilo na voljo samo mrzlo kosilo. Pa tudi porcija večerje je bila skromna za moje tukajšnje potrebe. Milka mi večkrat da pol svoje porcije. Pravi, da so zanjo prevelike. Meni je še s tem repete obrokom komaj dovolj. Ko so prenehale želodčne težave, sem dobil silen apetit. 

sedlo Gyu La

Minilo je dobre pol ure, preden pridejo na sedlo še vsi ostali. Skupaj počivamo in grizljamo preostale piškote. Ko se vsi dovolj nadihamo kisika, krenemo navzdol s sedla. Desna pot vodi proti Jhongu, leva pot proti Muktinathu. Mi se držimo leve poti. Do Muktinatha imamo še dobri dve uri hoje, k sreči pretežno spusta. Takoj ko pridemo čez sedlo, prične močno pihati. Bližje smo pričetku doline Kali Gandakija, bolj močan je ta popoldanski veter. Oblečemo windstoperje, preko ust in nosu potegnemo rutice, nataknemo sončna očala. Čez dobro uro pridemo do  tea house, ki stoji na razglednem mestu nad vasjo.
 

počitek pri čajnici pred Muktinathom

Tam pri mizah pred bajto že sedita naša dva nosača. Pijeta vodo in se šalita z dvema domačinkama, kateri sta oskrbnici te čajnice na samem. Naročim črni čaj. Ko pride Santa, naroči noodle soup za vse. Iz skupne blagajne si Slovenci naročimo še kokakole. Te moramo plačati sami, hrana gre iz blagajne Sante. Milka si nekaj časa ogleduje pletenine, delo domačih obrtnikov, ki so obešene na zunanji steni čajnice. Dolgo izbira, nazadnje kupi topel šal iz volne jaka. Pravi, da bo to za njeno hčerko. 

čajnica na planoti pred Muktinathom (foto Milka)

Pri koči smo bili že kake pol ure, ko se je v strm hrib iz smeri Muktinatha pripeljal dolg fant na gorskem kolesu. Čeprav govori angleško, po naglasu takoj ugotovim, da je Nemec. Pove, da dela v Katmanduju in da je prikolesaril iz Kagbenija. 800m višinske razlike! Povpraša, koliko je še do sedla Gyu La in kje je meja Upper Mustanga. Santa mu pove, da je meja Upper Mustanga tako v Kagbeniju kot tudi na sedlu. Fant se takoj spet zavihti na kolo in kolesari v hrib, od koder smo se malo prej spustili mi. Dober je! 

Po skromni malici se spustimo do majhne reke, ki jo prečkamo po močnem visečem mostu. Most je videti povsem nov. Kot večina ostalih, ki smo jih prečkali na tem trekingu. Nepalska vlada res skrbi, da trekingi v Mustangu in drugod po Nepalu potekajo čim bolj neovirano. Za Nepal je to eden glavnih virov dohodka.  Na drugi strani rečice se povzpnemo v vas. Opazim tablo, ki označuje odcep poti za sedlo Thorong La. To sedlo leži pod Thorong Peakom, pomembnim vrhom, ki sodi v pogorje Anapurne. Hira pove, da vzpon na to sedlo traja 7 ur, spust pa tri ure. Sedlo je na višini preko 5000m. Pot do sedla pa že sodi v traso slovitega trekinga okrog Anapurne.

proti Muktinathu, v ozadju Daulagiri

Ko pridemo v vas, srečamo ženske, ki se igrajo s svojimi otroki. Otroci so silno umazani, a so razigrani in videti srečni. Moški se ustavimo v senci pri samostanu sredi vasi in čakamo naše ženske. Te so se zataknile pri otrocih. Klepetajo z njim, dajejo jim balone, kulice, sladkarije. Moški čakamo in opazujemo gradnjo novega samostana sredi vasi. Ko nas ženske končno doidejo, gremo naprej po ravnini proti svetemu mestu Muktinathu. Na hribu nad potjo vidimo posejane samostane, obdane z molilnimi zastavicami. Pred njimi so veliki pozlačeni kipi Bude. 
 

budistični samostan pred Muktinathom, na vratih značilni simbol dveh srn

Ko se bližamo mestu. pričnemo srečevati  turiste. To so očitno Evropejci, opremljeni so le  z lahkimi nahrbtniki. Jeep trekerji. Muktinath je zelo obiskano sveto mesto. Obiskujejo ga tako budistični kot tudi hindu verniki, saj so po svetem mestu posejana svetišča obeh verovanj. K temu lahko prištejemo še trekerje po Mustangu, trekerje okrog Anapurne in turiste, ki jih do sem pripeljejo  različne turistične agencije. Pa še tiste, ki opravijo celoten treking po Mustangu z jeepi. Sprehodimo se skozi celo naselje. Naš hotel z imenom  North Pole je na drugem koncu vasi. Ko v recepciji čakamo, da nam dodelijo sobe, se pogovarjamo z mlado mamico, ki ima v naročju ljubkega otroka. Ime mu je Ajub, star je dobro leto, že hodi, govori še ne. Seveda spet slikamo.

hotel North Pole v  Muktinathu

Ko se spravim v sobo, je ura že pet popoldan. Tudi danes smo hodili skoraj 10 ur. Ugotovim, da je na voljo wifi. Odlično, danes bom lahko poiskal in rezerviral sobe za vse v Kathmanduju. Dogovorili smo se, da se ne vrnemo več v "slovenski" hotel Thorong Peak, ker so tam preveč navili cene. V Bookingu sem našel več hotelov podobne kvalitete, ki za dvakrat nižjo ceno ponujajo poleg postelje še zajtrk. A vse doslej wifija ni bilo in nisem mogel opraviti rezervacije. Zaželim si vročega čaja, zato grem v hotelsko restavracijo. Tam je Santa, ki nam predlaga obisk znamenite gompe. Do gompe je 25 minut vzpona. Milka bi šla, ostali ne kažemo nobene volje za to. Tako obsedimo v jedilnici in navalimo na internet. Rezerviram nam sobe za tri dni, ki jih bomo preživeli v Katmanduju po končanem trekingu.  Hotel Lily je prav tako v Thamelu, a je precej cenejši. Za tropostreljno sobo z zajtrkom bomo plačali 55 $, za single room pa 31 $. Skoraj trikrat manj kot v hotelu, ki smo ga imeli ob prihodu. Tam sem za dve nočitvi brez zajtrka plačal 38 $, soba za tri je bila vredna 70 $ za dve noči.
 

po nekaj dneh samotnih poti ponovno "mestni" utrip

Za večerjo naročim Nepali nonveg set - nevegetarijansko ploščo s piščancem, rižem,  lečino omako, krompirjem in solato. Ženske naročijo piščanca z rižem.  Irena mi da še nekaj piščanca od svoje porcije. Po dolgem času se najem do sitega. Naročimo še kokakolo. Ker imajo samo plastenke po 0,75 litra, nam vsem skupaj zadostujeta dve. Santa pove plan za naslednji dan. Spust do Jomsona naj bi trajal največ 6 ur. Potrebno se bo spustiti za približno 1000 višinskih metrov. Že od prej imam podatek, da je dolžina te etape dobrih  21 km.

Wc  najdem na hodniku prav nasproti moje sobe. Kopalnico je treba pred uporabo rezervirati na recepciji. Ko pridem do tja, je že vrsta zanjo. Pa nič, morda zjutraj. Spanje. Kot ubit.