30.9.2016 izlet v Chhoser (3961 m)

30.9.2016 izlet v Chhoser (3961 m)

Za današnji dan imamo v planu počitek v Lo Manthangu in izlet s terencem v bližnjo gorsko dolino, kjer leži vasica Chhoser. Vodnik Santa nam je ponudil na izbiro tri možnosti. Lahko gremo peš, kar bi trajalo v eno smer dobri dve uri hoje. Lahko najamemo konje in tja odjahamo. To ni dišalo nikomur. Ali pa najamemo terenca z voznikom in se tja odpeljemo. Odločili smo se za tretjo varianto, čeprav je bila najdražja. Za prevoz v obe smeri smo plačali 90 dolarjev. Valda je sicer v pogajanjih s konkurenčnim ponudnikom zbila ceno na 80 dolarjev, a se je Santa potem dogovoril z lastnikom našega hotela, ki je imel na voljo malo boljši avto.

prvič smo se ustavili na razglednem mestu malce nad Lo Manthangom

Ob 07.uri me je v sobi poiskal maser, s katerim sem se dogovoril prejšnji dan še za specialno masažo predela hrbtenice. Slabo uro me je masiral s komolcem, zraven pa si pihal vročo sapo pod komolec. Poleg tega opravila je ves čas silno smrkal. Očitno ni imel nobenega robca. Po končanem maisranju mi je povedal, da sem imel šest krvnih strdkov v okolici poškodovanega mesta in da jih bom izločil v naslednjih nekaj urah po naravni poti. To bom občutil kot rahlo pekočino. On gre še v samostan, da bo z menihom molil za moj hrbet. Dal sem mu 50 dolarjev in obljubil hvaležnost, če bo masaža zalegla vsaj par dni, do konca trekinga. In naj že kar na tem mestu povem, da je bil to odlično naložen denar. Že leta se nisem počutil tako dobro kot naslednjih nekaj dni na trekingu. Bolečine so popolnoma izginile, čeprav je bilo kar precej naporno popotovanje. Ves čas sem nosil dokaj težak nahrbtnik. Večkrat sem tudi dvigoval potovalno vrečo, težko okrog 20 kg. Pa nisem čutil nobenih bolečin. Tako stanje je trajalo vsaj še dober mesec po povratku domov. Poleg mene se je za masažo hrbtenice odločila tudi Milka.  Pri njej so se po masaži pojavile bolečine in ona ni bila tako zadovoljna z rezultatom.

Po zajtrku smo se nekaj minut po 08.uri zbrali pred hotelom. Voznik s Pajerom nas je že čakal. Po obupno slabi cesti smo se odpeljali proti severu, proti meji s Tibetom. Pot se je le blago dvigala. Na desni smo ob potoku videli vasico Niphu, ki jo je postavila nepalska vlada po lanskem potresu. Povsem na novo so zgrajene vrstne hišice iz kamna in blata. Tja so naselili prebivalce te doline, saj je potres v celoti porušil njihove slabo grajene kočure iz blata.

Po slabi uri počasne, a vseeno naporne vožnje smo se pripeljali do rečice pred  vasjo Garphu. Ta vas leži na območju doline, katera se imenuje Chhoser. Pred rečico smo morali izstopiti iz jeepa in pot nadaljevati peš. Most preko te reke šele gradijo. Ne vem, ali je starega odnesla zima ali lanski potres. Reko smo prebredli po zasilni brvi.

most šele gradijo

Potem smo šli kupit karte za ogled slovitih jam. Jame se imenujejo Jhong cave in so izkopane v stenah nad Chhoserjem. Vstopnina v jame znaša 1000 rupij. V ceno je vključen še ogled ene gompe. Pred blagajno je bila gneča. Pred nami je do tja prišla skupina Francozov, ki so do Chhoserja prijahali na konjih.

francoski trekerji so v Chhoser prijahali

 Kupili smo vstopnice, nato pa šli na hrib nad vasjo. Že od daleč smo v rdečkastih skalah opazili številne pravokotne odprtine. Do vhoda v te jame je vodil lesen mostič. Po leseni letvi sem splezal v prvo jamo. Tam se je pričel cel labirint votlin, ki so se raztezale levo in desno od vhoda, pa tudi 5 nadstropij navzgor. Iz jam je bil prekrasen razgled po celotni dolini. Te jame so stare več tisoč let, najbrž so jih izkopali še pred prihodom Bude. Izkopali naj jih bi prebežniki iz Tibeta. Celoten sistem ima 144  izkopanih prostorov v živi skali.

jame Jhong v skalah nad Chhoserjem

Te votline so bile naseljene vsaj do 16.stoletja. Potem so se prebivalci jam pomešali z domačini in se ustalili v dolini.  Ko so za nam prisopihali še Francozi, smo se umaknili iz votlin in jim prepustili prostor za raziskovanje.

pogled iz jam na Chhoser

Od Chhoserja je do kitajske meje oziroma Tibeta le še 18 kilometrov. Tukaj je najnižji prelaz, ki vodi iz Nepala v Tibet. To je prelaz Kora La, ki leži na višini 4660 metrov. Že stoletja vodi stara trgovska pot iz Tibeta po dolini Kali Gandakija do Pokhare in naprej v Indijo.

domačinka očitno tibetanskega porekla pozira z Ireno

Kitajci so zelo zainteresirani za blagovno izmenjavo z Nepalom, zato so s svoje strani zgradili prevozno cesto vse do Lo Manthanga in še naprej proti Jomsomu. Od Jomsoma naprej proti Pokhari sedaj pelje cesta, ki je uničila dobršen del nekdaj slovitega trekinga okrog Anapurne. Kitajci imajo na meji močno posadko vojske in policije. Še vedno streljajo na ubežnike, kateri skušajo pobegniti iz Tibeta proti Indiji ali v Nepal. Nepalci na meji nimajo nikogar. Zadnja postojanka nepalske vojske je v zadnji vasi v dolini Chhoser, v kraju Bharma. Tako vsaj pravi Santa. Morda je celo res. Močno ga sumim, da si  včasih odgovor na kako vprašanje, za katerega nima podatkov, kar izmisli. Večkrat nas poziva, da če nas kaj zanima - "Just aks!". Pač ne zna ali ne more reči  angleške besedice "ask" . Vsi štirje Slovenci se vedno spogledamo in nasmejimo, ko čujemo ta njegov sloviti aks.

 

gore v ozadju so že v Tibetu, meja je na prvem sedlu

Spustili smo se nazaj v vasico Garphu  in skušali obiskali gompo, ki smo jo videli od zgoraj od votlin. To je budistični samostan Nifuk Cave monastery. Samostan je naslonjen na skale in deloma izkopan v notranjost hriba na drugi strani doline. Žal je bil samostan zaklenjen in Santa ni mogel priklicati nikogar iz vasi, da bi nam odprl vrata. Sredi vasi Garphu smo našli še drugi samostan in samostansko šolo za otroke - Lo Garphuk Samten Choeling monastery. Ta samostan je prav tako eden najstarejših v Nepalu. Datira iz 9.stoletja. Zgradili so ga pripadniki vere Bon, ki je bila tod razširjena pred nastopom ere budizma.  Pri tem samostanu smo imeli več sreče in smo si lahko ogledali tudi njegovo notranjost.

Garphuk Samten Choeling monastery - notranjost

Seveda pa smo se pred vstopom morali zunaj sezuti. Spet sem zavrtel vse molilne mlinčke, kolikor sem jih našel pred samostanom. Dva izmed njih sta bila orjaška, visoka vsaj 3 metre. Za poganjanje je bila na voljo ročica, podobno kot pri naših  nekdanjih "prešah" oziroma stiskalnicah.

res veliki molilni mlini

Potem smo se vrnili do našega terenca in se odpeljali nazaj v Lo Manthang. Ob poti smo lahko opazovali življenje domačinov v tej revni pokrajini. Le redka drevesa poživljajo pokrajino. Ponekod v bližini reke so majhne zaplate obdelovalne zemlje. Na njivi smo opazili domačina, starejšega možaka, ki je oral njivo z lesenim ralom, žena pa je poganjala vola, najbrž celo mešanca goveda z jakom. Prehitevali smo starejše ženice, ki so na hrbtih prenašale težke koše.

domačini v Chhoserju pri delu na poljih

Po kosilu, ki smo ga naročili kar v našem hotelu, smo se odpravili še na raziskovanje mesteca Lo Manthang. Mestne ulice so blatne, krave in konji puščajo svoje blato kjerkoli. Skozi mesto je napeljana kanalizacija, odprti jarek z vodo. Del ulic je tlakovan. A vse je zanemarjeno, prašno, posrano. Ulice polivajo proti prašenju z vodo iz jarka. Domačini se umivajo na pipah na javnih vodnjakih. S pipe običajno visi kaka stara cunja, ki usmerja curek vode. Najbrž zaradi vetra, ki bi drugače vodo nosil naokrog. 

 

otroci pri enem izmed številnih mestnih vodnjakov

Piha pa vsak dan, po vsej dolini. A tu v kotu doline le nekoliko manj kot na začetku doline, v Kagbeniju in Cheleju. Krave so drobne, telički so mini. Vse to so najbrž dzogme, a so čisto podobne našemu govedu, le v pomanjšani izvedbi.  Lastniki se zanje sploh ne brigajo. Koze in redkeje ovce pasejo izven naselij v velikih čredah. Najbrž ima živali na paši več lastnikov skupaj. Slikanja domačini običajno ne dovolijo ali pa hočejo denar. Otroci malo prosjačijo, a če jim nič ne daš, hitro odnehajo, niso nasilni.

domačinke v tibetanski noši

Popoldan imamo v načrtu obisk dveh gomp v mestu. Vstopnina za obe je spet 1000 rupij. Prvi samostan na našem seznamu je  Jampa monastery. Postavljen je bil v začetku 14.stoletja, zgrajen je v glavnem iz blata in nekaj lesa. Sodi v Sakya šolo oziroma smer tibetanskega budizma. Ostale tri smeri budizma so še Nyigma, Kagya in Gelug. To sem se naučil iz wikipedije, ker nameravam postati budistični pripravnik. To verovanje mi je všeč, ker je izrazito naklonjeno nenasilju in zelo strpno do drugih ver in tudi ateistov. Pravzaprav niti ni vera v običajnem pomenu te besede, bolj življenjska filozofija. Vsakdo naj bi stremel k nirvani - odrešitvi s tem, da bi dosegel stopnjo rasvetljenosti. Ampak o veri tukaj ne mislim razpravljati, to naj ostane stvar vsakega posameznika. Največja znamenitost tega samostana so mandale. V njem jih je kar 108, kar je eno izmed magičnih števil budizma. V tem samostanu fotografiranje ni dovoljeno, zato sem ga kar hitro zapustil in šel na streho dve nadstropji visokega poslopja, od koder je lep razgled po vsem mestu in tudi naprej po dolini. Lepo se vidijo obdelana polja ob reki navzdol pod mestom. Posnel sem nekaj lepih fotk, kmalu se mi je pridružila še Valda in tudi ona vneto fotkala. 

samostan Jampa

Ko si je Milka podrobno ogledala skoraj vsako mandalo posebej, smo lahko šli naprej do naslednjega samostana. To je Thupchen Gompa, ki je bila postavljena konec 15.stoletja. Ta samostan je dandanašnji center vseh verskih aktivnosti v Lo Manthangu.  Ko smo vstopili v ta samostan, so v njem potekale molitve budističnih svečenikov. Tukaj je slikanje in tudi snemanje videa dovoljeno. Tako sem vključil kamero in posnel krajši filmček o poteku religiozne seanse. Objavil sem ga tudi na Youtube - tukaj je povezava nanj. Thupchen gompa - verski obred

Thupchen Gompa

Kraljevo palačo je lanski potres na pol porušil. Vstop vanjo ni dovoljen, je prenevarno. En vogal te visoke stavbe pa so že obnovili. Lanski potres je resnično napravil ogromno škodo starim stavbam po celotnem Nepalu. V preteklih stoletjih zgrajene stavbe so bile pretežno iz lesa in blata, pa se nikakor niso mogle upirati  tako močnemu potresu. Obnova pa poteka le počasi. Santa pravi, da tudi zato, ker večina denarja ponikne v žepih ljudi, ki bi morali voditi in izvajati obnovo. 

kraljevo palačo počasi obnavljajo

Ko smo se vrnili v naš hotel, sem začutil trebušne težave. Vzel sem dve tabletki seldiarja. Za večerjo sem naročil samo riž in zraven sem popil coca colo. To naj bi pomagalo, ker menda zapira. Z enakimi težavami se je spopadla tudi Valda, pa sem še njej dal dva seldiarja. Več zaloge nimam, bo moralo zadostovati. Najbrž je bila kriva zelenjavna juha thukpa, ki smo jo imeli za kosilo. Morda zelenjava ni bila dovolj prekuhana. Morda pa je bil kriv nepalski pršut, ki je bil tudi v juhi. Po njem se pridno pasejo muhe. Kdo bi vedel. 

jakov pršut - verjetno vzrok za moje trebušne težave

Naslednje jutro je bila situacija že mnogo boljša. Po večerji sem si želel prišiti nazaj gumb na rokavu srajce. Zato sem pri večerji povprašal naše ženske, če ima katera morda s seboj iglo in nit, da ne bi bilo treba iskati pri domači gospodinji. Takoj so vse tri zahtevale, da prinesem srajco, da mi bodo one zašile. Izbral sem Milko, da mi naj gumb prišije ona, saj je  najbolj izkušena, ker je bila največkrat  v Nepalu. In dobro sem izbral, saj mi je zašila še razparan šiv pod pazduho. Hvala lepa še enkrat, Milka!