28.9.2016 Syanboche(3800m) - Ghami (3520m) - Dhakmar (3820m)

28.9.2016 Syanboche(3800m) - Ghami (3520m) - Dhakmar (3820m)

Tudi danes nas čaka vsaj 8 ur hoje. Zato smo se znotraj slovenskega dela ekipe dogovorili, da bi radi pričenjali zjutraj hoditi še pred 7. uro. Tako se vsaj malo izognemo vsaj najhujšemu popoldanskemu vetru, ki vsak dan že od poldneva ali celo bolj zgodaj prične pihati res močno in vztrajno.  Pozajtrkovali smo okrog 06.30 ure. Danes sem se odločil za omleto iz dveh jajc, zraven sem jedel tibetanski kruh. To je nekako mastno pecivo iz bele moke, ocvrto v olju. Podobno je našim flancatam. Ob 07. uri smo že čakali pred hotelom Nilgiri, da se pripravijo še naši nepalski sopotniki.

pred hotelom se zbiramo, pripravljeni za odhod

Pred hotelom so čakali tudi tovorni oslički, da jih naložijo. Tovori zanje so bili že pripravljeni pred vhodnimi vrati hotela. Gore nad nami so se kopale v jutranjem soncu, ko smo končno krenili. Na levi, zahodni strani doline so sami šesttisočaki. A njihovih vrhov skorajda ne vidimo, ker hodimo tesno pod njimi. Vrhovi so zasneženi, z visokih snežišč pa pritekajo potoki, ki se zbirajo v Kali Gandakiju. Mi moramo prečiti vse te grape in se na drugi strani potoka ponovno dvigniti na planoto.

zjutraj se trgajo oblaki nad dolino Kali Gandakija

Takoj za vasjo zapustimo cesto, ki vodi proti Gilingu (Gheilingu) in se po pešpoti podamo v levo v hrib. Čez slabo uro prikorakamo v vasico Tamageon. Večji kraj Giling vidimo v dolini tesno pod seboj. V Tamageonu je višina okrog 3700 metrov. Pri molilnih mlinčkih sredi vasice napravimo krajši postanek. Privoščimo si nekaj tople tekočine iz termovk, obogatene s citronko iz Valdine zaloge.

počitek v Tamageonu pri molilnih mlinčkih

Jutranje meglice so se v glavnem  razčistile in za nami je res čudovit razgled na Tilicho Peak. Za tem vrhom  se iz oblakov prikaže še vrh Anapurne I. Vneto jo slikamo.

desno Tilicho (7134 m),  za njim Anapurna I (8051 m)

Potem pa naprej v hrib. Okrog 9.ure pridemo v vasico Chhunkar (Chhunggal), nadmorska višina 3750 metrov. Obcestna tabla nas obvešča, da je tukaj možno kampirati. To velja za tiste odprave, ki imajo s seboj tudi šotore. Mi jih nimamo, zato smo odvisni od prostora v guest housih. Vendar nam zaenkrat naš vodnik Santa uspešno zagotavlja prenočišča. Na koncu vasi je velika stupa, pobarvana belo in oranžno.

naše dame pred stupo v Chunkarju

Seveda je postanek za fotkanje obvezen. Kar hitro pridemo v naslednje naselje. To je Jhaite. Za to vasjo nas čaka strm vzpon na sedlo Nyi La. Tu je višina že skoraj 4000 metrov. S sedla je krasen razgled na vso doslej prehojeno današnjo pot. Na sedlu je obvezna kopica kamenja in sredi nje zabit kol z molilno zastavico. Razgled od tod je res fantastičen. Za nami se odpira dolina reke Kali Gandaki, katere sotesko vidimo na naši desni. Preko soteske pa zremo v gorovje Anapurne. Nekje daleč za njim slutimo masiv Manasluja. Pred nami pa je za prvo linijo gora že Tibet...

sedlo Nyi La, 3932 m

Okrog 12.ure je, ko se s sedla Nyi La počasi po zavitih poteh spustimo v vas Ghami.

Ghami - v kotlu kuhajo pivo chang

Tukaj bomo imeli daljši postanek in si naročili kosilo. Gremo v hotel z zvenečim imenom Royal Mustang. V jedilnici že sedi francoska skupina s svojim vodnikom. Sedimo na klopeh, pred nami so namesto miz nekakšne skrinje. Bogato so okrašene z ornamenti. Le nekoliko neudobne so, ker nimaš kam dati nog. Zato sedimo postrani in skušamo priti do hrane na mizi.

jedilnica v hotelu Royal Mustang

Ko čakamo na kosilo, nas gospodinja povabi v svoj muzej. V prostoru poleg jedilnice ima majhno trgovino, kjer prodaja spominke in starine. Med tkanimi in vezenimi ročnimi deli je moč najti tudi stare molilne mlinčke. Pričnem si ogledovati značilne nože vojščakov iz plemena Gurkh - kukrije vseh velikosti. Gospodinja opazi, kaj me zanima in mi takoj ponudi ugodno ceno za res lep kukri. Stane le 140 evrov. Ko ji povem, da bomo še nekaj dni na trekingu in da ga ne morem nositi ves ta čas s seboj, mi ponudi, da mi ga spravi v Jomsom, kjer bo čakal name. Nekaj časa me nakup močno mika. Potem se odločim, da ga ne rabim doma, da bi se mi nabiral prah na njem. Pa še prepovedano je odkupovati starine od domačinov. Lahko bi si nakopal kake probleme. Za kosilo smo jedli chowmein, nekateri z mesom, drugi brez. Povrhu smo si privoščili še sladico, ki jo je priporočala gospodinja -  apple pie. Ni bilo slabo.  Pri nas bi temu rekli jabolčni štrudl. Ta košček peciva je bil še najbolj podoben naši hrani od vsega, kar smo jedli v Nepalu.

Ghami - domačinke perejo perilo pri vodnjaku

Malo pred 14. uro krenemo dalje. Danes moramo priti še do Dhakmarja, kjer bomo prenočili. Po prvotnem planu bi morali prenočiti v Tsarangu, ampak je Santa plan v zadnjem trenutku nekoliko spremenil. Ne bomo šli skozi Tsarang in Marang, koder hodi večina trekingarjev. Mi bomo šli bolj zahodno in više v hrib, mimo najstarejšega samostana v Mustangu, Ghar Gompe.

molilni mlinčki v Ghamiju

Pri vasi Ghami je najdaljši zid z molilnimi mlinčki v celotnem Nepalu. Menda je tam v ravni vrsti postavljenih 800 molilnih mlinčkov. Na moje vprašanje mi Santa zagotovi, da bomo šli mimo tega zidu. A ko se vzpenjamo iz Ghamija proti sedlu, vidim, da je molilni zid ostal na naši desni, globoko v dolini. Stoji ob poti, ki vodi proti Tsarangu. Tokrat te znamenitosti žal ne bomo videli. A prelepi razgledi nas obilno odškodujejo za to izgubo. Pot nas sprva vodi ob lepem gorskem potoku. To je seveda Ghami Khola, reka je imenovana po kraju, skozi katerega teče. Potem se dvignemo na naslednje sedlo. S tega sedla v dolini globoko pod seboj lahko vidimo  večje naselje Tsarang.

globoko pod nami je vas Tsarang

Nadaljujemo v smeri proti severozahodu. Nato se pričnemo spuščati v dolino, ki se odpira pred nami. V dolini so polja, za njimi se stiska par hiš. Za hišami vidimo rdečkaste pečine, v njih pa vse polno izkopanih votlin. Tudi tukaj so pred stoletji tibetanski ubežniki iskali zavetje visoko v skalah.

bližamo se Dhakmarju

Okrog 15. ure sem pri prvih vaških hišah. Oba nosača sta že izginila med hišami, ženske in vodnik Santa pa so ostali zadaj in fotografirajo kup čortenov, ki stojijo pred vaso. Počasi sem se odpravil za nosačema. Prišel sem že do zadnjih hiš v naselju, naših nosačev pa nikjer. In nikjer nobenega tea housea. Kaj sedaj? Nič, počakal bom na Santo, on bo že vedel, kje bomo prespali. Usedel sem se na beton pri vodnjaku in odložil nahrbtnik. Tako sem čakal kakih 10 minut, pa nikogar od nikoder. Potem pa sta iz hiše prav pred mojim nosom stopila naša dva nosača in me povabila noter. V tej hiši bomo prespali. Šele tedaj opazim tablo - Tenzin hotel  and guest house.

nosač Balman se pogovarja z domačinkami

Udobje je na enakem nivoju kot dan poprej. Spalnica z dvema posteljama in tla iz zemlje. WC je čučavac, tople vode ni. Ni wifija, ni signala mobitela, ni elektrike. Če želiš napolniti baterijo telefona, jo daš nosaču, on pa najde domačina, ki ima solarno celico. Računajo običajno dolar ali dva za polnjenje. Baterijo dobiš nazaj naslednje jutro. Hrana pa je kar solidna. Le snaga je vprašljiva, saj tekoče vode v stavbi ni. Posodo pomivajo v čebru. Tudi jaz nujno umivanje nog in obraza opravim kar pri vodnjaku na sredi ulice. Zmočiti kaj več  me v res mrzli vodi ne mika. Za menoj se zvrstita še oba nosača. Potem vzamem fotoaparat in poslikam krvavo rdeče pečine za vasjo.

v rdečih skalah nad vasjo je veliko votlin

Ob 17. uri za nami prispe še skupina Čehov, s katerimi smo se izmenjavali v vodstvu že prvi dan. Večerjamo skupaj. Mi ob večerji pridno pijemo čaj, oni pivo. Mi gremo spat zgodaj spat, oni pa so vedno bolj glasni. A ker ni luči, se tudi oni kaj hitro spravijo v postelje. Sobe so mrzle.

moja hotelska soba v Dhakmarju

K sreči smo si pravočasno priborili še dodatne deke, tako da ni mraza. Zlezem v spalno vrečo in takoj zaspim. Časovna razlika me ne daje več tako hudo. Spanec pa se prileže, saj sem kar utrujen od neprestanih vzponov in spustov. Vsak dan delamo res veliko višinske razlike. Že prvi dan mi je Valda dala tablete Bilobila, Ljudmila pa še par tablet diamoxa. Te bi naj pomagale proti višinski bolezni. Prvi dan sem poslušno vzel Bilobil. Danes nisem vzerl ničesar, pa ni bilo nobenih težav. Zaenkrat bom tablete pustil pri miru. Santa nas ves čas preverja, če smo popolnoma prisebni. Na vsakem sedlu se postavi predte, te strmo gleda v oči in sprašuje, ali si v redu. Tako zaslišuje vsakega od nas posebej  in opazuje, ali je kdo omotičen. Dosedaj smo še vsi v top formi. Upam, da bo tako ostalo do konca.