27.9.2016 Chaile (3050m) - Samar(3924m) - Bhena(3830m) - Syanboche(3800m),

27.9.2016 Chaile (3050m) - Samar(3924m) - Bhena(3830m) - Syanboche(3800m),  

Razdalja cca 22 km, 8 ur hoje, vreme sončno z jutranjimi meglicami, vetrovno, ponovno preko 20 stopinj. 

Zjutraj nisem mogel spati, zato sem se že zelo zgodaj odpravil v jedilnico. Tam sem staknil satelitski posnetek, na katerem je bila označena naša današnja etapa. Iz posnetka je razvidno, da je dolga 25,5 km. Čakajo nas trije hujši vzponi in nato spusti. Skupna višina vzponov je preko 2000 višinskih metrov, spustov bo za 1600 metrov. Torej bi morali biti zvečer 400 metrov višje kot smo trenutno. Chaile je na nadmorski višini 3050 m, Syanboche pa je na 3800 metrih. Nekaj se ne ujema. Še enkrat pogledam na zemljevid, katerega sem si sposodil prejšnji večer pri Valdi. Po nadmorski višini bi kot cilj na karti označene etape ustrezal kraj Gheling, kateri je slabe 3 km naprej od Syanbocheja. Torej je naša današnja etapa nekoliko krajša od te, ki je zarisana z rdečo linijo na satelitski fotki.  

satelitska slika etape z reliefom

Ko popijem kavico, moram obiskati toaletne prostore. Vstopim v sobico s čučavcem in pričaka me fantastičen pogled na Nilgiri. Nikjer nobenega oblaka okrog vrha. Takoj stopim nazaj v sobo po fotoaparat in kar skozi majhno okno stranišča napravim posnetek. 

Nilgiri navsezgodaj zjutraj kar z okna

Šele potem opravim nujno stvar.  Počasi se v jedilnico nakapljajo še moje sopotnice. Danes zajtrkujemo ajdove palačinke z javorovim sirupom. Pa seveda kavico z mlekom in še čaj. Santa nam iz kuhinje prinese naše termovke, napolnjene z vročo vodo. To je del dogovora, ki ga je z vodnikom sklenila Ljudmila. Povsod tudi toplo vodo zaračunajo. Cena ni dosti nižja, kot če bi kupili  in natočili v termovke čaj. Strošek za vročo vodo je vključen v ceno, ki smo jo plačali Santi. Ženske imajo s seboj cedevito in podobne napitke, ki jih potem preko dneva mečemo v termovke. Tako imamo tudi kasneje po poti na voljo tople napitke. Odlična ideja! Ko pozajtrkujemo, si oprtamo nahrbtnike in se zberemo pred hotelom. Moj nahrbtnik je kar težak, okrog 8 ali 9 kil. V njem imam rezervno perilo, srajco, kapo in rokavice, termoflis. Pa toaletni pribor, polnilce za telefon, tablico in fotoaparat. Žepni nož, osebne dokumente, računalniško tablico, fotoaparat, čelno svetilko, liter in pol vode, litrsko termovko tople vode. In tudi rukzak sam ima skoraj dve kili. Teža se kar hitro nabere.  

številni popotniki si ogledujejo Mustang kar s terenskimi vozili

Danes se bomo dvignili na nadmorsko višino skoraj 4000 metrov. Milka in Valda sta oboroženi za primer višinske bolezni. S seboj imata tablete diamox in tudi Bilobil. Diamox ima menda stranske učinke, po njem ti drevenijo prsti na rokah. Bilobil naj bi širil žile in s tem olajšal dihanje v redkem zraku. Ker sam nimam nič takega, tudi meni dodelita porcijo tablet, vsake vrste po nekaj. Takoj vzamem en Bilobil in pripravljen sem na višinski zrak. Irena se pritožuje, da ne more spati. Muči jo kanček klaustrofobije, najbrž svoje dodaja tudi časovna razlika. Pa slabe postelje v hotelih, mraz po sobah. 

Odhod na pot danes ponovno ob 08.uri. Takoj se pričnemo strmo dvigati v hribovje nad vasjo. Reko Kali Gandaki smo zapustili že včeraj,  takoj za Chhuksangom, ko smo se pričeli dvigati proti Cheleju.  Hodimo po cesti v smeri proti severu. Vsakih nekaj minut nas prehiti kako terensko vozilo. Nekateri turisti spoznavajo Mustang kar z jeepom. Po dobri uri hoje pridemo do table z napisom Ghyakar. 

 

odcep poti za Ghyakar

To je vas, katero vidimo na drugi strani globokega jarka. Preko jarka je postavljen viseči most, dolg več kot 100 metrov. Globina jarka je prav tako gotovo večja  kot 100 metrov. Kar vrtoglava pot. A domačinom iz Ghyakarja skrajša pot domov za več ur. Dokler še ni bilo tega mostu, so morali pešačiti daleč naprej po naši strani jarka, dokler niso prišli do točke, kjer so se lahko spustili v jarek in se na drugi strani jarka povzpeli zopet navzgor na svojo planoto. 
 

razgledna pot po policah

Na tem mestu smo zapustili cesto in se pričeli vzpenjati v hrib. Pot je široka in vodi po policah po zahodnem pobočju strmega hriba. Močno me spominja na naše mulatjere. Ves čas se pridno dvigamo, pot pa je v celotnem poteku udobna in lepo vklesana v hrib. Nikjer ni preveč izpostavljeno. Razgledi so prekrasni, to je res dan za uživanje v pohodništvu. Pridno slikamo, pri tem pa se veliko ustavljamo. Zato kmalu  za nami pridejo Čehi in nas dohitijo. Pogovarjam se z njihovim vodnikom. V izmenjavi podatkov o poti ugotoviva, da imamo podobne načrte za prihodnje dni. Le da oni načrtujejo dan več postanka v Lo Mantangu za izlete v okolico. In naslednje etape proti Muktinathu bodo delali krajše, kot planiramo mi. Enkrat ali dvakrat bodo vmes prespali v šotorih, ker pač ni naselij na primernih mestih. Malo podvomi, da nam bo uspelo v enem dnevu prehoditi etapo od Yare do Tangbeja. Bomo videli. Prehitijo nas tudi nosači francoske skupine, oprtani s težkimi koši na ramah. Francozov še ni videti nikjer. 

dohitevajo nas Čehi

Po dobrih dveh urah hoje po teh čudovitih razglednih policah pridemo ven iz stene.

po policah

Sledi spust v dolino na drugi strani gorskega hrbta. Okrog nas so strmine, porasle s redkimi šopi ostre trave. Kmalu se povzpnemo na manjše sedelce. To je sedlo Dajori La, višina je 3750 metrov. Na sedlu je nasut velik kup kamenja. Sredi kamenja je zapičen drog in na njem so obešene molilne zastavice. Santa nam pove, da so to kamenje sem nanosili domačini in da je vsako sedlo sveto mesto. Tu se domačini ustavijo in molijo. Seveda smo se ustavili tudi mi. A ne da bi molili. Da bi prišli nazaj do sape, ki nam jo je pobral vzpon na višino skoraj 4000 metrov.

sedlo Dajori La, 3750 m

Malo pred 11. uro smo prišli v kraj Samar. Kot pravi zavedni Slovenci smo se seveda ustavili v prvi gostilni. To je bil Himali hotel @ Lodge. Pred njim so postavali turisti, ki so se do sem pripeljali z jeepi. Večinoma so bili le tisti, ki so kadili, saj se v notranjosti lokalov ne sme kaditi. Spili smo čaj in krenili dalje. Pred nami je bil valovit teren. Spuščali smo se v jarke, na dnu katerih so žuboreli potočki, pa se zopet dvigali na greben na drugi strani. Preko potočkov so bili položeni improvizirani mostički. Te mostove najbrž pospravi vsaka zima in jih morajo spomladi postavljati na novo. Po res divjih strugah potokov se da oceniti, da so to predvsem hudourniki, ki v monsumski dobi divjajo v dolino.   
 

mostič preko enega izmed hudournikov

Imena imajo po krajih, v bližini katerih se prebijajo v dolino - Ghyakar Khola, Bheni Khola, Samar Khola. Povzpemo se na naslednje sedlo. To je Bhena La, visoko 3860 metrov. Potem se spustimo navzdol, do struge potoka Ihuwa Khola. In zopet navzgor. Danes so na naši poti res velike višinske razlike.

Okrog 13.ure pridemo v kraj Bhena. To pravzaprav sploh ni kraj, saj je tam le skromna planinska koča. Tu smo si privoščili malo daljši postanek. Ustavili smo se pri hotelu Bena Takla in naročili kosilo.  Vsi štirje smo jedli vegetarijanski chowmein - pražene riževe špagete z zelenjavo. Zraven smo pili ingverjev čaj. Če vsi štirje naročimo isto hrano, jo dobimo še najhitreje. Zato smo to tehniko naročanja kosila kar pogosto uporabljali, kadar smo bili na poti. Zvečer, ko čas ni tako pomemben, smo si bolj izmišljevali, kaj bi kdo rad jedel. V Bheni se odpre lep razgled na drugo stran doline reke Kali Gandaki. V daljavi smo opazovali gore, po katerih bomo potovali zadnjih nekaj dni trekinga. Od daleč zgledajo kar visoke in težko prehodne.

pogled iz Bhene proti vzhodu

K sosednji mizi so  prisedli Nizozemci. Opazili smo jih tudi že prejšnji večer v Chaileju, ko so si postavili šotore na dvorišču sosednjega guesta housa. Skupina je kar velika, saj sem naštel osem ali devet šotorov. Jedli so evropsko hrano, zrezke in ocvrt krompirček. Zgleda, da njihovi nosači tovorijo zanje tudi zaloge hrane. Najbrž ne zaupajo domačim kuharjem, predvsem pa ne higieni, ki vlada v tukajšnjih kuhinjah. Res je kuhinja v tej koči videti takšna, kot so bile nekoč naše črne kuhinje. A zaenkrat težav s prebavo nimamo.   

Od Bhene do Syangbocheja je teren zelo razgiban. Najprej se spustimo globoko navzdol do potoka Bheni Khola, nato se zopet vrnemo na sedlo Yamda La, ki je prav tako kot vasica Bhena na nadmorski višini preko 3800 metrov. Pred vzponom na to sedlo skupaj zapojemo Kekčevo pesem in Bandiero Rosso. Vodilna pevka je Irena, ki je skoraj profesionalna pevka, saj v prostem času poje pri pravem pevskem zboru. Z njim je obiskala že vse kontinente. Peli so v glavnem našim zdomcem. Zdaj pojemo našim  nosačem in samim sebi. Dobra volja je najbolja!

na sedlu Yamda La, 3860 m

 Končno od daleč zagledamo vasico Syangboche. Do nje je le še krajši klanec navzdol. Ura je pol štirih, ko pridemo do prvih hiš.   Prespali bomo v hotelu Nilgiri guest house. Na tabli pri hotelu je navedena druga varianta imena kraja - Syangmochen. Lokalna imena se pogosto razlikujejo od imen krajev, kot jih imamo zapisane na zemljevidih. Najbrž so na tablah zapisana v lokalnem jeziku, na kartah pa v Nepali varianti. Kraj je majhen, sestavlja ga le nekaj revnih koč in dva hotela. Poleg našega Nilgirija je čez cesto še hotel Dhaulagiri. 
 

prespali smo v Nilgiri "hotelu"

Skozi to vasico vodi cesta, po kateri vozijo terenska vozila od Chaileja proti Ghelingu, Ghamiju in Tsarangu. Danes nismo kaj dosti hodili po tej cesti. Večino časa smo sledili pešpoti, ki poteka zahodno od ceste in visoko nad njo. V našem hotelu ni veliko gostov. Dobimo dve sobi. Dekleta imajo v svoji sobi tri postelje, jaz sem sam in dobim dve postelji. Povabim Santo, da lahko spi v moji sobi. Ne reče nič, a ponovno spi nekje drugje. Nikdar ne uspem ugotoviti, kje spita naša dva nosača. Milka meni, da nosači in vodniki spijo zastonj, ker domačinom preskrbijo goste in s tem zaslužek. Vendar se morajo zadovoljiti s skromnimi ležišči na klopi v jedilnici ali kje na tleh.

Večerjo imamo že ob 18.uri. Jedilni list je kar bogat. Na voljo je cela vrsta juh, večina jih je z zelenjavo ali gobicami ter jajcem. Imajo thukpo in tenthuk, kar sta neke vrste juha in obara z zelenjavo. Obstajajo variante z različnimi vrstami mesa. Od mesa imajo jaka, govedino in piščanca. Nikjer ne vidim na jedilnem listu ovce ali koze, pa čeprav vsak dan srečujemo res velike črede teh živali. Povsod ponujajo tudi pice, a jih nikdar nismo naročili. Vedno smo izbrali kaj od domače hrane. Pogosto smo jedli momo - mesne, sirove ali zelenjavne. Ponujajo jih tudi s krompirjem ali jabolkom. Pa chowmein na vse načine, z mesom ali brez.
 

tipičen jedilni list za guest house

Včasih smo si privoščili chicken sizzler. To je pečen piščanec, postrežen na leseni deski in flambiran, da vse cvrči, ko ti ga prinesejo na mizo. Kot priloga je običajno krompir, ponekod tudi riž. Klasična nepalska hrana je seveda dal bhat, katerega Santa je vsak dan vsaj dvakrat in to po dve porciji. Mi ga naročimo le redko. Cena za posamezno jed je tam okrog 300 ali 400 rupij, kar je enako 3 ali 4 dolarjem. Le sizzler je malo dražji, stane 6 dolarjev ali več. Drag je tudi alkohol. Pivo znamke Gorkha ali uvožena Tuberg in San Miguel so prav tako po 4 ali 5 dolarjev. Torej steklenica piva stane toliko kot cel obrok hrane. Coca cola je po 2 dolarja, čaji in kave pa okrog dolarja. Najcenejši je črni čaj, najdražji pa ingverjev. Pijemo tudi masala čaj z mlekom. Od domačih alkoholnih pijač je na voljo rakši, kar je žganje, destilirano iz prosa ali riža. Ponujajo tudi doma varjeni čang, ki je domače pivo iz koruze. Nobene od teh pijač nismo niti poskusili. 

sprehod po vasi, srečujem le dzogme

Po večerji sem šel malo na sprehod po vasi. A je veter pihal tako močno, da sem se kaj hitro pobral nazaj v hotel.