23.9.2016 Kathmandu, ogled mesta

23.9.2016 - Kathmandu, ogled mesta 

Spali smo dobro in dolgo. Vsaj za moje običajne navade, ker ponavadi vstajam že okrog 5. ure zjutraj. Malo me je udarila časovna razlika, a vseeno sem se zbudil že okrog 3. ure zjutraj. Potem sem se bolj premetaval po postelji kot pa spal. Ob 07. uri smo šli na zajtrk. Ob 08. uri smo bili namreč že domenjeni z našim vodičem Santo in gospodom Shivo. Shiva Lamichhane je šef potovalne agencije Ask The Nepal Adventure P. Ltd,  preko katere je naš vodnik Santa organiziral to naše popotovanje. Gospod Shiva je zaposlen nekje visoko v nepalski vladi. On je poskrbel, da smo brez težav dobili dovolilnice za vstop in zadrževanje v Mustangu  in rezervatu okrog Anapurne. Za to svojo storitev si je najbrž odrezal kar zajeten del od plačila, ki smo ga namenili Santi za organizacijo trekinga.

sestanek s Shivo in Santo

Milka je Santi povedala, da bi želela skrajšati naše prvotno dogovorjeno gibanje po Mustangu za dva dni, tako da bi bili nazaj v Kathmanduju že 5.11.2016. Ker to pomeni tudi zmanjšanje stroškov za nosače, prehrano in prenočišča, je predlagala, da nam ustrezno znižajo ceno za treking. Prvotno dogovorjena cena je bila 1600 USD za 13 dni trekinga. Predlagali smo znižanje na 1400 USD, kar sta Shiva in Santa tudi sprejela, čeprav ne najbolj zadovoljna. V tej ceni so bile vključene vse dovolilnice za gibanje po Mustangu (500 USD! za vsakogar od tujcev), stroški za dva nosača, vodnika, vsa prenočišča, trije obroki hrane na dan, ves čaj in topla voda, ki jih bomo porabili na trekingu. Poleg tega še prevoz iz Kathmanduja do Pokhare in nazaj ter letalo od Pokhare do Jomsoma v obeh smereh.

hotel Thorong Peak v Kathmanduju

Tako smo plačali vsak po 1400 dolarjev in posel je bil sklenjen. Skupaj smo popili ingverjev čaj in kavico ter se skupaj z Nepalcema poslikali za spomin. Nato smo se dogovorili, da se na treking odpravimo naslednje jutro ob 07. uri z avtobusne postaje v Kathmanduju. S turistom namenjenim busom  se bomo odpeljali dobrih 200 km proti Pokhari, kjer bomo prespali prvo noč. Do takrat smo prosti in na svojih stroških. Santa in Shiva sta se poslovila z žepi polnimi denarja, mi štirje pa smo se olajšani precejšnjega dela svojih dolarjev odpravili peš v mesto. Taksi stane, do starega dela mesta, kjer je sloviti Durbar Square, pa ni več kot dobrih petnajst minut hoje. Vodili sta Valda in Milka, ki Kathmandu kar dobro poznata. Po ozkih ulicah smo se pričeli prebijati skozi gnečo. Med pisano oblečenimi domačini in številnimi turisti, oboroženimi s fotoaparati, smo krenili proti strogemu centru mesta.

vrvež na ulicah Kathmanduja

Thamel je trgovski del mesta. Ulice so ozke in natrpane s trgovinami in stojnicami. Kljub temu je po večini ulic dovoljen tudi promet z motornimi vozili. Tako se pešci mukoma prebijajo eden mimo drugega. Poleg tega pa moramo paziti na številne rikše, mopede in motorje vseh tipov, tuk-tuke in taksije, ki se skušajo zdrenjati mimo in mimogrede pobrati še kakega potnika. Tuk-tuk je neke vrste moped  s tremi kolesi, eno kolo ima spredaj in dve zadaj. Ima streho, spredaj sedi voznik in ima v rokah balanco. Zadaj sta dva sedeža za potnika in mali prostor za prtljago. So malo cenejši od taksijev in primerni predvsem za krajše razdalje.

vrvež na ulicah Kathmanduja

Najprej sem opazil električno napeljavo, ki je zmeštrana in prepletena v čudnih in povsem neobvladljivih klobčičih. Povsem enako kot v Vietnamu. Potem poslovalnice  številnih potovalnih agencij, ki ponujajo trekinge  na vse mogoče bazne tabore in gore v Nepalu, raftinge, kolesarjenja in druge avanture. Pa številne trgovine s planinsko in alpinistično opremo. Vse te trgovine ponujajo oblačila, obutev in drugo planinsko opremo samih priznanih proizvajalcev, vendar po zelo pristopnih cenah. Najbrž  gre v veliki večini za ponaredke iz kitajskih tovarn. Če že niso ponaredki, pa gre najbrž za izdelke, ki imajo resda našitke slovitih znamk kot so Mammut, Patagonia, North Face in podobno,  za katere pa uradni proizvajalci niso dobili plačila licenčnine. Materiali pa so pravi, goreteks je goreteks. Zato se vsekakor splača morebitno manjkajočo planinsko opremo nabavljati tod, ne pa doma pred odhodom na pot.

Ogromno je stojnic, na katerih ponujajo zelenjavo in vse vrste tropskih sadežev. Povsod pa je tudi moč videti hindujska svetišča, oltarje, kapelice, templje in druge verske objekte. Povsod gorijo sveče ali so po spomenikih razliti in strjeni veliki kupi voska od dogorelih sveč. Templji so značilne pravokotne ali kvadratne oblike, s strehami, ki se nizajo ena nad drugo, vsaka naslednja malo manjša od spodnje. Hindujska vera pozna več tisoč božanstev in templji so posvečeni različnim bogovom. Večina bogov je videti precej hudih, gledajo grdo. Okraski so zanimivi in zelo bogato izrezbarjeni, barve so žive. Kasneje sem opazil tudi živo pobarvane tovornjake, vsi s podobnimi simboli kot so na verskih objektih.  Kipi so okrašeni z rožami, venci, zastavicami. Pri vseh tovrstnih objektih postavajo menihi, različne vrste invalidov in drugi prosjaki, ki skušajo od številnih mimoidočih turistov izprositi kak novčič. Vendar pri tem niso tako nasilni, kot je to običajno v arabskih državah. Če jim kaj daš, se hvaležno zahvalijo. Če ne daš nič, te ne zmerjajo in ne silijo vate.  Če pa jih fotkaš, se jim zdi, da so upravičeni do plačila. In to pravilo spoštujemo tudi mi štirje. Če koga slikamo, dobi nekaj drobiža, od 10 rupij do največ dolarja.

 

hindujci kupujejo te cvetove za okras

Povsod mrgoli potepuških psov. So vseh velikosti, barv in oblik. Le pasma je ena sama - mešanci. Psi so prijazni in niso vsiljivi. Umikajo se vozilom ali pa ravnodušno ležijo na sredi ceste in ljudje stopajo preko njih.  Temperatura je prijetna, dobrih 20 stopinj, zrak pa je precej soparen in slab. V zraku je meglica od smoga. Kathmandujska dolina v tem letnem času ni preveč dobro prezračena. V monsunski dobi, ki je pravkar minila, je drugače. Po vogalih opažamo skupine fantov in mlajših moških, ki večinoma kadijo, postavajo in opazujejo mimoidoče. Očitno so brezposelni in nimajo cel ljubi dan kaj početi. Vidimo pa tudi številne ženske srednjih in zrelih let, ki prenašajo težka bremena. Očitno posli tukaj niso povsem pravično razdeljeni med spoloma. Dve starejši ženici nosita težka koša, polna mivke.

ženske opravljajo tudi fizično zelo naporna dela

Po par minutah sprehoda skozi to pisano gnečo pridemo do manjšega trga, na katerem stoji budistični samostan. Odločimo se, da si ga pogledamo tudi od znotraj. Da gre za budistični samostan, se da razbrati po tem, da je v njem velika slika tibetanskega Dalaj Lame, kateri sedaj živi v izgnanstvu v Indiji. Pred samostanom so stupe in čorteni, značilni budistični verski objekti. Stupe imajo okroglo osnovo, zgoraj se končujejo s koničasto kupolo. Čorteni so manjši pravokotni objekti in predstavljajo nekakšne nagrobne spomenike. V večje stupe se da vstopati, v njih so shranjeni verski predmeti, listine, sveče, darila. Čorteni so polne gradnje, v njih ni ničesar.

budistični samostan, pred njim stupa sredi Thamela

Po stupah in tudi po samostanu so razobešene molilne zastavice. Budisti molijo na zanimive načine. En način je razobešanje molilnih zastavic. Na raznobarvnih zastavicah, ki jih nanizajo na vrvice in razobesijo med objekti, so napisane molitve. In ko veter premetava te zastavice, se s tem opravlja molitev na račun tistega, ki jih je razobesil. Drug način molitve so molilni mlinčki. Gre za okrogle valje različnih velikosti, ki so pritrjeni na vrtljivi osi. Ko zavrtiš tak molilni mlinček za en cel krog, si opravil eno molitev. Nekateri molilni mlini so bili visoki tudi več kot dva metra. Največji sistem molilnih mlinčkov pa je menda v bližini neke vasi v Mustangu. Na enem samem zidu jih je nanizanih preko 700! Tretji način molitve pa je z nekakimi rožnimi venci, ogrlicami, na katerih je točno 108 kroglic. Za vsak izrečen "Om mani padme hum" premaknejo eno kroglico.

Veliko ljudi na obrazu nosi dihalne maske. O ptičji gripi že dolgo ni bilo slišati, torej jo to najbrž zaradi smoga. Marsikje po ulicah vidimo gradbeni material, odprta gradbišča ali pa ruševine. Pred dobrim letom, 25.aprila 2015, je bil v Nepalu močan potres z magnitudo 7,9 ,  kateri je močno prizadel tudi Kathmandu. Umrlo je blizu 2000 ljudi. Porušil je veliko stavb, še najbolj pa je prizadel stari del mesta. Ta se imenuje Durbar Square. Tam je kraljeva palača in drugi stari objekti, ki so spadali zraven k palači. Tu je bila škoda največja, saj so bili objekti grajeni še v srednjem veku in niso bili zgrajeni dovolj močno, da bi zdržali tako hud potres.

pred vstopom na Durbar Square

Po zelo zanimivem sprehodu skozi trgovski Thamel smo prišli do vstopa v stari del Kathmanduja, do trga z imenom Durbar  Square. Pred seboj smo videli stare palače, večinom lesene, deloma tudi zidane. A do njih nismo mogli. Ustavil nas je stražar v uniformi in povedal, da morajo tuji turisti za obisk trga plačati vstopnino. Za Indijce je vstopnina samo dolar ali dva, za Evropejce in druge belce pa znaša 10 US dolarjev. Medtem so domačini mirno hodili mimo nas in vstopali v stari del mesta. Med njimi so bili tudi tujci, pa niso plačali vstopnine. Tam sem prvič opazil, da je državna administracija v Nepalu precej neorganizirana in neučinkovita. Najbrž vstopnino plača le vsak drugi ali tretji turist. Pa čeprav je bilo na vstopni točki vsaj 5 prodajalcev vstopnic in še 5 ali 6 oboroženih stražarjev, ki naj bi jim pomagali pri delu. Kupili smo vstopnice in pričeli z ogledom Durbarja. Ime Durbar dobesedno pomeni "kraljeva palača". Ime te kraljeve palače v Kathmanduju je Hanuman Dhoka.

nekdanja kraljevska palača Hanuman Dhoka

V kompleksu okrog nje so templji in spremljajoča poslopja palače. Ta del mesta je pod zaščito UNESCA.  V Kathmandujski dolini so trije durbarji - eden v Kathmanduju, drugi  v Patanu, tretji pa v mestu Bhaktapur, ki je oddaljeno slabih 20 km od te palače. Vsi trije durbarji so bili zgrajeni  v 14. do 16.stoletju, čeprav korenine nepalskih kraljestev segajo vse do  3.stoletja našega štetja. Pred združitvijo v enotno državo je bilo na območju današnjega Nepala kar veliko majhnih kraljestev. A v 18. stoletju se je kralju Prithvi Narayan Shahu iz plemena Gurk posrečilo obvladati vse te razdrobljene državice in osnovati močno dinastijo, ki je vladala Nepalu vse do leta 2004.

Valda je nabavila vstopnice za vse

Na kathmandujskem Durbarju so kraljevske palače dinastij Malla in Shah, ki sta obvladovali Nepal skozi stoletja. V silovitem potresu leta 2015 so bila skoraj vsa poslopja na tem trgu močno poškodovana. Slabo jo je odnesla tudi kraljeva palača, v kateri je sedaj muzej. Muzej je podprt s stebri, vstop vanj pa zaradi nevarnosti zrušenja ni več dovoljen. Renoviranje poteka zelo počasi.

muzej v kraljevski palači je zaprt za obiskovalce

Takoj po potresu je Nepal sicer dobil nekaj mednarodne pomoči za obnovo te kulturne dediščine neprecenljive vrednosti, a žal je večina denarja končala v žepih skorumpiranih uradnikov pri koritu. Tako vsaj pravijo Nepalci, s katerimi smo se pogovarjali o škodi, ki se še kar naprej dogaja. Palače so res čudovite. Večinoma so zgrajene iz umetniško izrezljanega lesa. Kasneje zgrajene stavbe so tudi zidane iz opeke in ometane z apnom. Najstarejši še stoječi objekt na tem trgu je tempelj Taleju, katerega je dal zgraditi kralj Malla okrog leta 1564. Gre za umetelno izrezljan lesen objekt. v treh etažah.

tempelj Taleju

Obiskali smo še lokalno živo boginjo Kumari. Menihi izberejo 4-letno deklico, jo poučujejo in našemijo v lepa oblačila. Nato jo razstavijo v posebnem svetišču, kjer se vsak dan kot boginja od daleč pokaže vernikom. Ti molijo k njej, jo prosijo za pomoč pri svojih težavah,  za povračilo pa ji prinašajo darila in denar. To seveda pospravijo menihi. Ko deklica dobi prvo mesečno perilo, jo odslovijo ter postavijo naslednjega otroka za živo boginjo. Z bivšo Kumari se nihče ne mara poročiti, čeprav je sorazmerno bogata in dobro izšolana. Menda to prinaša nesrečo. Zato jih po izteku njihovega božanskega statusa večina odide v tujino. Podobne Kumari boginje imajo nastavljene v več krajih po Nepalu. Lep način za molzenje naivnežev. Nepalci so zelo zelo verni in dobro skrbijo za svoje Kumari in druge svete osebe. Menihi tam živijo dokaj lagodno, čeprav jih je najbrž kar 15 ali 20% vsega prebivalstva.

domovanje Kumari

Po ogledu Durbarja smo se s taksijem odpeljali do naslednje točke našega razgledovanja po Kathmanduju. Na željo oziroma predlog Milke smo obiskali  "opičji tempelj"  Swayambunath. Taksist nas je želel peljati na vrh hriba, na katerem stoji to svetišče. Milka ga je ustavila in mu naročila, da nas zapelje do vznožja stopnišča. Želela je namreč, da bi se  peš povzpeli po številnih stopnicah na vrh hriba, kjer stoji verski objekt. Že ob vznožju hriba smo videli številne stupe, čortene in kipe sedečega Bude.

stopnišče vodi do templja Swayambunath na griču

Torej gre za budistični verski objekt. Stopnic resda ni toliko kot na Adam's Peaku na Sri Lanki. Je po ena za vsak dan v letu, torej jih je 365. Vendar smo se kar preznojili, preden smo po dobrih petnajst minutah prisopihali do vrha stopnišča. Ves čas smo ob poti lahko opazovali družinsko življenje makakov, ki so dali imeli temu templju. Mamice so brskale po kožuhu otrok in jim skubile bolhe. Mladiči so noreli naokrog in nagajali drug drugemu, odrasli samci pa so kadarkoli pokrbeli za seksualna doživetja.

tempelj Swayambunath

Tempelj Swayambunath je eden izmed najbolj prepoznavnih simbolov Nepala. Je eden izmed najbolj svetih budističnih krajev v celem Nepalu. Za tiste Nepalce, ki so iz plemena Newar, je ta stupa najpomembnejša romarska točka. Za ostale budiste pa je pomembnejša le velika stupa v Boudanathu.  Z vrha hriba pa je tudi enkraten pogled na celotno katmandujsko dolino.

pogled na Kathmandu

Z velikim veseljem smo fotkali objekte, svetišča in bogate razglede na mesto. Je pa tudi v tem budističnem templju moč videti kar nekaj hinduističnih verskih obeležij. Budizem in hinduizem v Nepalu nista nasprotni, konkurenčni veri. Večkrat se na istih svetih točkah prepletajo motivi iz obeh verovanj. V kompleksu zgradb na vrhu hriba je tudi tibetanski samostan. Povsod je polno štantov in trgovinic, kjer prodajajo spominke, verske podobice in dišeče palčke. Med množico se gnetejo menihi in berači, oboji pa skušajo dobiti od turistov kak drobiž. Obhodili smo stupo v smeri urinega kazalca, kot to zahteva vera.

stupa

Opazili smo, da je tudi na tem hribu uničevalni potres povzročil precej škode. Nikjer ni videti, da bi se že lotili popravila poškodovanih objektov. Obiskali smo še budistični muzej, kamor je prost vstop. Začuda smo poleg kipa ležečega Bude opazili tudi hindujske kipe. S hriba smo se spustili po drugi strani. Pod hribom so trije orjaški kipi sedečih Bud.

spredaj naše tri dame, Bude so zadaj

Na sosednjem hribu, oddaljenem kake tričetrt ure hoje, smo opazili skupino stup in na vrhu tega hriba še velik objekt, ki bi lahko bil samostan. Ker je bilo za kosilo še prezgodaj, smo se odpravili tja. Nekaj časa smo se vzpenjali po ozki potki, potem je te zmanjkalo. Sledili smo jarku in se nekako pritolkli do skupine kakih 12 velikih stup, ki pa so jih šele gradili. Nadaljevali smo vzpon na vrh hriba. Tam je bil res samostan z imenom Tergar Oselling Monastery.

samostan Tergar Oselling Monastery

Videli smo skupine otrok in mladeničev v rdečih meniških haljah. Vendar pa ta samostan ni zanimiv  za obiske. Po kozjih potkah smo se spustili po hribu navzdol in nazaj v mesto. Med potjo smo v neki trgovinici sredi hriba kupili pitno vodo. Ko smo prišli pod "opičji" hrib, smo se odločili, da gremo tukaj nekje na kosilo. Res smo takoj v bližini opazili tibetansko restavracijo. Prijazni gostilničar nam je postregel s pivom. V kotu lokala je sedela njegova tašča in pestovala njegovega otroka. Povedal nam je, da ponuja izključno tibetanske jedi in da nam bo zaračunal cene, ki so običajne za Nepalce, ne pa tudi za turiste. Naročili smo momo, dvakrat ocvrte in dvakrat kuhane. To so neke vrste zvitki iz testa, podobni tortelinom, polnjeni z mesom, zelenjavo ali sirom. Naročil sem si ocvrte momo z jakovim mesom. Dobil sem osem zvitkov in z lahkoto sem jih zmazal. Bilo je kar dobro. Če bo hrana v Nepalu podobna temu, se bo dalo preživeti.

Po kosilu smo se s taksijem odpeljali nazaj v naš hotel Thorong Peak. Treba je bilo še spakirati za naslednji dan. Odhod na pot bo zgodaj zjutraj. Ob 07. uri moramo že biti na avtobusni postaji.