10.10.2016 Kathmandu - povratek v Slovenijo

Danes je naš zadnji dan v Nepalu. Zvečer ob 21.30 uri imamo rezerviran polet s kathmandujskega letališča Tribhuvan International Airport proti Abu Dhabiju. Vračamo se z isto letalsko družbo, kot smo prispeli v Nepal, to je Etihad.  V hotelu Lily, kjer spimo, se moramo odjaviti najkasneje do 12. ure. Stopim do lastnika hotela in ga poprosim, če lahko nekje v hotelu deponiramo vso našo prtljago do večera. Z veseljem mi pokaže sobico v pritličju, v katero potem že kmalu po zajtrku znosimo vso našo prtljago. Po obsežnem nakupovanju v zadnjih treh dneh se je debelina in tudi teža obeh potovalnih vreč kar precej povečala. Gazda nam obljubi tudi prevoz na letališče s hotelskim terencem. Dogovoriva se za 18. uro. Bolje, da smo na letališču kako uro prej in mi čakamo na avion. Letalo na nas najbrž ne bi prav dolgo čakalo.

mestna četrt Thamel je raj za nakupe

Zajtrk nam skuha kar receptor sam. Še vedno je praznik in kuharja še ni nazaj na delo. Za začetek nam prinese kavice z mlekom in jih pol polije, preden jih postavi pred vsakega izmed nas. Potem gre peči palačinke. Pripravi nam tudi sadni sok iz svežega sadja. Ima samo banane in pomaranče, tako da izbira ni prehuda. Nekako skrpa skupaj še kar spodoben zajtrk. Po zajtrku naša tri dekleta pravijo, da morajo še po zadnjih nakupih. Sam imam drugačne načrte.

tržnice s sadjem in zelenjavo so skorajda na vseh prostih površinah v Thamelu

Na mestnem zemljevidu Kathmanduja sem skoraj sredi mestnega centra opazil umetno jezero z imenom Rani Pokhari. Na internetu sem malo pobrskal za podatki o njem in ugotovil, da je to umetno jezerce dal zgraditi eden izmed najbolj pomembnih nepalskih kraljev Pratap Malla že davnega leta 1670. Jezero slovi po svojem estetskem izgledu. Je v obliki pravokotnika, stranice merijo 140 x 180 metrov. Ima pa tudi verski pomen.   Na vsakem vogalu pravokotnega jezera stoji po en hinduistični tempelj, posvečen enemu izmed božanstev. En tempelj je lociran na sredini jezera, do njega vodi potka.

umetno jezero Rani pokhari je trenutno zanemarjeno

 Do jezera sem se odpravil kar peš, le z  mestnim zemljevidom v rokah. Ulice so bile polne pražnje oblečenih ljudi, prevladuje rdeča barva. Povsod prodajajo kite cvetja.

praznik Dashain je in cvetje gre dobro v promet

Ozke ulice so polne trgovcev, ki svojo robo ponujajo kar na tleh. Na vsakem malo večjem trgu je zelenjavna tržnica. Tudi tukaj je večina ponudbe nastlana kar po tleh. S fotoaparatom v roki se prebijam skozi gnečo in pridno fotkam. Tu in tam me kdo od domačinov začudeno pogleda, a v glavnem se ne zmenijo zame. Tudi drugi turisti okrog mene namreč počnejo isto. 

hindujski templji so posejani povsod po mestu

Po slabi uri iskanja in spraševanja policistov in vojakov, katere sem srečaval, sem končno prišel do jezera. Okrog in okrog jezera je kovinska ograja. Vsa vrata so trdno zaklenjena. Nikjer ni nobene blagajne ali vhoda. Ko pridem do mesta, kjer je možno pokukati skozi ograjo, vidim, zakaj je zaklenjeno. Jezero je v zelo bednem stanju. Templji so razrušeni še od potresa. Vode v jezeru je le malo, le toliko, da je pokrito dno. Obala jezera je v razritem stanju, povsod je blato in razsut gradbeni material.

da se slutiti, da je bila to res veličastna točka sredi mesta

Jezero je daleč od nekdanjega sijaja. Škoda. Počasi se vračam proti mestni četrti Thamel, kjer je naš hotel. Ko pridem do reke Bagmati, po karti ugotovim, da sem zašel iz prave smeri. Zato krenem proti zahodu in se vračam skozi mestno četrt Basantapur.

praznik je in Hindujci množično obiskujejo verske objekte

Kar naenkrat ugotovim, da sem na znanem kraju. Nekako sem uspel priti na Durbar square, ne da bi me predtem ustavili redarji in od mene zahtevali plačilo vstopnine. Tako se še enkrat odpravim na ogled celotnega kathmandujskega Durbarja. Tokrat sem sam in časa imam na pretek. Zato si palače in templje ogledujem še bolj počasi in bolj podrobno kot pri prvem obisku.

gneča ob prazniku na Durbar Square

In pridno pritiskam na sprožilec fotoaparata. Ko pridem do templja Taleju, opazim dolgo kačo ljudi. Domačini čakajo na obisk templja v nekaj kilometrov dolgi koloni. Nekateri se drenjajo in se skušajo vriniti v kolono čakajočih kar na sredi. Ob koloni hodijo redarji s palicami v rokah in skušajo narediti nekaj reda. Zdi se mi, da jim bolj slabo uspeva. Že je kar pozno popoldan, ko se vrnem v hotel.
  

verniki v koloni čakajo za obisk templja Taleju

Ob 18.uri nas hotelski fantje odpeljejo na letališče. Postrgamo po žepih in jim za napitnino damo vse, kar najdemo. Na koncu se izkaže, da je teh rupij za napitnino toliko, da bi nas taksi prišel precej ceneje.  S strahom se odpravimo k okencu za check-in prtljage. Bojimo se, da bomo presegli največjo dovoljeno težo za prtljago. Ta je menda 20 kilogramov po glavi. Z zelo prijazno deklico na okencu Etihada se dogovorimo, da nam vso našo prtljago stehta skupaj in potem ugotovi, ali skupna teža presega 80 kilogramov. Prva je na vrsti moja potovalna vreča, v katero je Valda vtaknila še svoj nabito poln nahrbtnik. Tehtnica pokaže 23 kil! Naslednja potovalna vreča je tista od Milke. Teža je samo 18 kilogramov. Že se malo lažje diha! Potem pridejo na vrsto še tisti nahrbtniki, ki gredo dol v prtljažni prostor. Najtežji je moj, pa vendar ima samo 16 kil. Uspeli smo. Za kako kilo smo ostali pod še dovoljenih 80 kilogramov tovora. 

Polet je minil mirno. V Abu Dhabiju imamo časa ravno dovolj, da se prekrcamo na avion za Beograd. Na beograjsko letališče priletimo točno po voznem redu, ob 05.45 uri zjutraj. Srbski policisti so nekoliko nataknjeni. Osorno nas zavrnejo, ko se želimo čekirati za polet v Ljubljano. Moramo nazaj v čakalnico. Tam srečamo nekega Hrvata, ki se po 50 letih dela in življenja v Avstraliji prvič vrača nazaj domov. Obiskat gre sestro. Prilepil se je na nas. Zanima ga vse. Kako naj menja denar, kje v Ljubljani naj najde vlak za Zagreb.Kako se živi pri nas, kako je na Hrvaškem. Komaj se ga otresemo. 

Proti Ljubljani odletimo ob 07.35. Po dobri uri leta smo nad letališčem Jožeta Pučnika. Vreme je oblačno, nad Brnikom je nizka megla. Kljub temu se pilot odloči za pristanek. Tal ne vidimo vse do zadnjega.  Nekaj trenutkov letimo že tik nad tlemi, potem pa se pilot odloči, da ne bo pristal. Zopet se dvignemo nazaj v meglo. Zdi se mi, da smo prileteli nad pristajalno stezo malo pod kotom in morda celo ne dovolj blizu začetka steze.Najbrž zato se je pilot odločil, da ne bo tvegal s pristankom. Napravili smo daljši krog nad letališčem. V letalu je bila grobna tišina, lahko bi slišal miško. V drugem poskusu se je pilotu pristanek lepo posrečil, pristal je res mehko, kot na blazino. V tistem trenutku se je razleglo spontano ploskanje . Srečno smo prispeli domov!