3.10.2016 Tangbe (3340 m) - Chhusang (2980 m)

V hotelu sem v jedilnici zjutraj pred zajtrkom ponovno staknil satelitski posnetek z vrisano potjo za naslednji dan. Etapa od Tabgbeja do Chhusanga je dolga 23,6 km. Ne bo pa preveč tehnično zahtevna. Najprej nas čaka vzpon na nadmorsko višino približno 4200 metrov, potem pa bomo skoraj ves dan hodili na tej višini. Čakajo nas le blagi spusti in vzponi. Na koncu pohoda pa sledi še sestop v dolino Mustang Khole, na višino pod 3000 metri.

satelitski posnetek etape do Chhusanga

Santa je ocenil, da bomo za pot potrebovali vsaj 9 ur. Med potjo ni nobenega naselja, tako da moramo  suhi obrok za kosilo nesti s seboj.  Tokrat nam je pripravil po dva kosa tibetanskega kruha za vsakega in par majhnih koščkov sira. Ponovno zelo skromno kosilo. Spet bom lačen do večerje. Tudi vode ni moč dobiti med potjo. Morda bo možno dotočiti vodo pri enem izmed pastirskih stanov, vendar se na to ne smemo preveč zanašati. Včasih tudi tisti izvir presahne, včasih je voda preveč umazana, da bi jo smeli piti. Tako v nahrbtnik pospravim najprej kosilo za vse, potem še štiri litre vode. Večinoma tople, saj ponovno stopim v vrsto za vročo vodo dvakrat.  To pot imam res težak nahrbtnik. Tehta vsaj 11, če ne 12 kil.

za zajtrk imamo palačinke z različnimi namazi

Danes je vreme oblačno, nič kaj toplo. Toplo se oblečemo in se zberemo pred hotelom. Še pred pol osmo uro prečkamo Yak Kholo po dolgem visečem mostu. 
 

viseči most preko Yak Khole

Potem slabo uro hodimo pretežno po ravnem ob toku reke navzgor.  Pohitim naprej, ker začutim zvijanje v črevesju. Težav s prebavo še ni čisto konec, čeprav sem včeraj vzel dva linexa, katera mi je dala Irena. Malo pred reko je problem rešen, v reki se lahko še umijem. Nato smo morali ponovno prečkati reko. Sezuvanje, prehod, obuvanje. Višina vode je bila manj kot do kolen, vsak pas vodnega toka pa je širok največ kake 3 metre. Prečkati je treba več pasov vode, ki so razvrščeni po vsej širini struge. Za nami pridejo trije domačini, ki s seboj vodijo težko otovorjenega oslička. V dolino nosijo stvari, ki jih bodo zamenjali za hrano, katero bodo nesli nazaj v vas. Dekle, ki je bilo otovorjeno s košem, se sezuje in prebrede reko. Enako stori eden od fantov. Drugi pa se ne mara sezuvati. Spravi se na hrbet oslička, ki že itak komaj nosi tovor. Potem ga požene preko reke. Ima me, da bi ga zbil s hrbta živali v vodo.

  

trije domačini z osličkom prečkajo reko pred nami

Po prečkanju reke nas čaka strm vzpon na hrib pred nami. Premagati bomo morali nadmorsko višino približno 1000 m. 
 

na začetku napornega vzpona nad Yak Kholo

S par krajšimi postanki smo to opravili v treh urah. Nekaj minut po 11. uri smo na sedlu pojedli pol suhega obroka - košček sira, tibetanski kruh in malo toplega napitka. Spustili smo se na drugo stran sedla. Pričela se je rahlo valovita pot po gorskem grebenu. 

pot po valovitem terenu

 Ob pol dveh smo bili pri pastirski koči z izvirom. Ta točka je označena na zemljevidu kot mesto, kjer je možno kampiranje. Kraj se imenuje Pa. Voda iz izvira je bila videti čista, zato smo si je dotočili v prazne plastenke. Vanjo smo vrgli tabletke klora za razkuženje, čeprav je bila videti bistra. A domačini ovce in koze pasejo tudi visoko v hribih nad nami in možno je, da v podtalnico prodrejo fekalije. Čehi bodo tukaj zaključili etapo in si postavili šotore.

točka Pa, pastirski stan in izvir

Naslednjih nekaj ur smo se gibali nad višino 4000 m. Večinoma smo hodili po desni, zahodni strani grebena. Pogorje se imenuje Siyarka Tangk Danda. 
 

pot je zelo razgledna

Spremljali so nas lepi razgledi na drugo stran doline, kjer smo prepoznavali poti in naselja, ki smo jih obiskali pred nekaj dnevi. Občasno se je med oblaki odprl pogled na Daulagiri. 
 

vrh Daulagirija je v oblakih

Pričakal nas je močan veter v obraz. Oblekli smo  vse cunje iz nahrbtnika  in si z rutko pokrili usta in nos.  Valda je malo zamudila z natikanjem sončnih očal in je kaj kmalu dobila nekaj peska v oko. Pot nas vodi po ponekod ozkih policah po strmih pobočjih, ki so v glavnem sestavljena iz trdno sprijetega blata. A nikjer ni preveč  izpostavljeno, tako da se lahko med hojo ves čas razgledujemo. 
 

Milka pozira na izpostavljenem pomolu ob poti

Veliko tudi fotkamo, saj je pokrajina zaradi močnega delovanja erozije neverjetno zanimiva Ob pol treh smo na vrhu malce težjega vzpona. To je najvišja točka današnje poti, višina je 4230 metrov. Tam smo pospravili še preostanek suhega obroka. Naši vodniki so imeli za kosilo kuhan krompir. Zadišal je tudi nam, pa smo zamenjali naš tibetanski kruh za njihov krompir. Oboji smo bili zadovoljni s tako menjavo. 
 

Daulagiri je gora v ozadju, končno je pokukal iz oblakov

Čakal nas je zoprn prehod na levo stran grebena, potem smo se spustili po grušču navzdol. Dolgo melišče nas je precej naglo spustilo v dolino.
 

spust po melišču v močnem nasprotnem vetru

Na sredi melišča smo prišli do križišča, kjer se poti razcepijo. Leva pot vodi navzdol proti vasici  Tetang, desna pot nadaljuje v isti smeri naravnost navzdol proti Chussangu. Jutri nas čaka pot skozi Tetang in naprej proti Muktinathu. A Santa pravi, da v Tetangu ni na voljo dovolj prenočišč za vse, zato moramo v slabo uro bolj oddaljeni Chhusang. Tako nadaljujemo pot po melišču  proti Chussangu. S tem smo si za jutrišnji dan pridelali slabo uro daljšo pot.

sonce že zahaja, ko se spuščamo v Chhusang

V hotel smo prišli  po krajšem  blodenju in tavanju v zadnjem delu poti. V vas Chhusang smo želeli priti preko visečega mostu čez reko Mustang Kholo. Ta most smo videli globoko pod seboj ves čas spusta po melišču. A vodniki žal niso našli dostopa do njega. Zašli smo v neko grmovje, skozi katero smo se prebili na polja in med njivami prišli do prvih vaških hiš. Tam smo srečali prve domačine in neki mladi fant je šel z nami skozi blodnjak tesno povezanih hiš do glavne ceste. Po njej smo šli do reke, jo prečkali in takoj na drugi strani je stal  naš hotel. Ko smo prišli do njega, je bila ura že blizu šeste zvečer. Dobili smo lepe sobe v novem prizidku. V moji sobi je bilo kar 5 postelj, jaz pa sam. V kopalnici je bila topla voda. Sledi  tuširanje, britje in pranje nekaj cunj - majica, nogavice. Obesil sem jih ven, na veter. A ponoči običajno veter povsem poneha, temperature ponoči pa so nizke,  zato so bile cunje zjutraj še mokre. Pospravil sem jih v vrečko in vrgel na dno potovalne vreče. 

pokrajina je res slikovita

Pred večerjo smo najprej popili vročo čokolado. Naročili smo trikrat makarone z maslom in sirom. Irena pa se je to pot odločila za zelenjavno juho z rezanci in tokrat presenetljivo prvič pojedla vso hrano, ki jo je dobila na mizo. Njej nič od tukajšnje hrane ne sede dobro. Večinoma le brska po krožniku in pol hrane pusti. Santa nam je dovolil, da si lahko privoščimo malo alkohola, ker smo relativno nizko, pod 3000 metri nadmorske višine. Naročili smo dva domača pira, pri katerem steklenica drži 0,66 litra. Pivo je sladkasto, a močno, ima 7% alkohola. Potem pa zbiti gremo spat že ob pol devetih. Za nami je kraljevska etapa. Hodili smo 11 ur. Čehi, ki so šli za nami, bodo prenočevali v šotorih pri pastirskem stanu. Opravili bodo le pol naše etape oziroma bodo za našo današnjo etapo porabili dva dni hoje. 

polja v okolici Chhusanga

Ko se po večerji odpravim v sobo, ugotovim, da je na voljo solarna elektrika. Takoj dam polnit mobitel, računalniško tablico in zapored še obe bateriji za fotoaparat. Do jutra je vse polno. Ob pol sedmih zjutraj izklopijo elektriko. Dela se dan in elektrika ni več potrebna. Zunaj je oblačno.