Treking v Upper Mustang - september 2016

Uvod

Lepega dne sredi poletja 2016 me je po telefonu poklicala prijateljica Milka. Z njo se poznava že nekaj časa. V juliju leta 2015 sva bila skupaj na trekingu po poti GR-20 na Korziki. Oba sva tudi vneta pohodnika po španskem Caminu. Doslej sva prehodila Camino Frances in še nekaj drugih romarskih poti, katere so raztresene po vsej Španiji, vse pa vodijo proti Santiagu de Compostela.

Milka mi je ponudila, da bi šel z njo in še z dvema njenima prijateljicama na treking v kraljevino Mustang. "Kje pa je to?" sem jo začudeno vprašal. Menil sem, da kar nekaj vem iz zemljepisa, a za to kraljevino še nisem slišal. V smehu mi je pojasnila, da gre za nekdanjo kraljevino na območju današnje države Nepal. Prepovedano kraljestvo Mustang je bilo vse do leta 1991 povsem zaprto, prepovedano območje za tujce. Po tem letu pa se območje počasi odpira in po Mustangu vodi ena izmed treking poti, s katerimi se Nepal skuša prebiti na turistični zemljevid sveta.

otrok  iz Mustanga

V Nepalu doslej še nisem bil. In treking po Himalaji je bila moja skrita želja že od nekdaj. A vselej sem se bal višinske bolezni. Imel sem globoko vcepljeno prepričanje, da sem občutljiv na višino. Zadnjič sem omotico zaradi velike višine začutil letos poleti v Peruju. Z avtobusom smo se peljali iz Arequipe proti kanjonu Colca in pri tem prečkali sedlo Patapampa na višini 4910 metrov.  Na sedlu je Mirador de los Volcanes - razgledišče, od koder je moč videti številne vulkane. Ustavili smo se in stopili iz avtobusa. Takoj sem začutil redek zrak in zagrabila me je rahla omotica. Kolikor sem lahko opazil, drugi sopotniki niso imeli nobenih težav. Tako sem prišel do mnenja, da sem nagnjen k višinski bolezni in da zame ni najbolj primerno, da bi se podajal v visoke planine.

Milki sem zaupal svoje strahove. Ne bi želel biti ekipi v breme, če bi se pri meni pojavile težave zaradi višinske bolezni.  A me je kaj hitro potolažila, da ne bo tako hudo. Treking v Mustang ne vodi prav visoko med himalajske vršace. Najvišja točka poti bo tam okrog 4300 metrov. In vzpenjali se bomo počasi, tako da bo aklimatizacija na višino postopna in temeljita.   Ko je tako uspešno pobila vse moje dvome in strahove, sem se odločil prav na hitro. Grem zraven! Milka mi je povedala, da so v ekipi še njena sestra Valda in svakinja Irena. Z Valdo sta opravili že celo vrsto trekingov v Nepalu  - med drugimi treking v bazni tabor Mount Everesta, treking okrog Manasluja, treking na tri sedla in najbrž še katerega, ki se ga zdajle ne spomnim. Irena pa je poleg mene novinka v Himalaji. A je izkušena planinka, v Sloveniji je prehodila praktično vse planine. Pričeli smo z pripravami na pot. Valda je nabavila povratne letalske vozovnice. Načrtovali smo polet od Ljubljane do Kathmanduja, z vmesnimi postanki v Beogradu in Abu Dhabiju. Vrnitev nazaj domov po isti poti, le v drugi smeri. Vozovnice je Valda nabavila s pomočjo potovalne agencije E-travel za res ugodno ceno 600  evrov. Do Abu Dhabija bomo leteli z letali Air Serbia, naprej pa z Etihadom. Milka je po mojem pristanku na treking obvestila našega nepalskega vodnika Santo Galeja, da se je odprava povečala za enega člana. Z njim se je po mailu še naprej  dogovarjala o vseh podrobnostih, ki so se tikale naše odprave - kje bomo pričeli trek, po kateri poti bomo šli, koliko dni bomo na trekingu, katero opremo potrebujemo, koliko nosačev naj najame in podobno. O vseh dogovorih z vodičem Santo je sproti obveščala nas ostale.  Vsi pa smo pridno nabirali kondicijo. Na trekingu moramo biti v dobri formi.

O Nepalu 

Preden odrinemo na pot, sem si želel nabrati čim več informacij o deželi, v kateri bom preživel tri tedne. Pobrskal sem po Wikipediji in še nekaterih drugih spletnih straneh ter nabral nekaj zanimivih podatkov. Nepal oziroma s polnim imenom Federativna demokratična republika Nepal je država v Jugovzhodni Aziji, ki meri 147,181 km2. Torej je velika za  dobrih 7 Slovenij. Po velikosti  je 93. država na svetu. Po nekaterih virih šteje okrog 27 milijonov prebivalcev, kar jo uvršča na 42. mesto med državami sveta. Iz teh podatkov je razvidno, da je kljub svojemu zelo goratemu reliefu precej gosteje naseljena kot Slovenija. Nepal meji le na dve drugi državi. Obe sta zelo veliki. Na jugu, vzhodu in zahodu je soseda Indija, na severu pa Kitajska. Obe sosedi močno pritiskata na majhni Nepal in si skušata pridobiti odločilni vpliv nad njim.

Nepal leži na 27° zemljepisne širine, kar je južneje od vseh evropskih držav. Leži  približno enako blizu ekvatorja kot recimo Kairo ali Maroko. Nepal je multietnična država. V njej živijo številna plemena, ki govorijo različne jezike. Uradni jezik je nepalščina - Nepali, ostali pomembnejši jeziki so še Newar, Gurung, Sherpa, Tamang, Limbu in drugi. Imenovani so po plemenih, ki jih uporabljajo.

Tudi glede verstva je Nepal precej raznovrsten. Večina prebivalstva je hindujcev, sledijo budisti. Nekaj je muslimanov, nekaj pa jih veruje še v verovanja, ki so nastala že pred pojavom budizma. To je vera bon, njeni pripadniki so bonci. Utemeljitelj budizma, Buda - Siddharta Gautama je bil rojen v kraju Lumbini v Nepalu, leta 566 pr.n.št. Budizem je bil sprva sprejet v Indiji. Kasneje se je razširil po vsej Aziji, predvsem pa na Japonskem in v Kitajski. V Nepalu prevladuje predvsem v pokrajini Mustang, kjer so bili ves čas močni vplivi iz Tibeta.

rumeno - prevladujejo hindujci, rjavo - budisti

Dežela ima približno obliko romba. V dolžino meri cca 800 km, v širino pa 200 km. Po obliki reliefa se Nepal deli na tri pasove, ki potekajo od juga proti severu. Na južnem delu Nepala je  nižinski svet, ki se imenuje Terai. Tod prevladujejo polja in džungla. V džungli živijo tudi sloni, tigri in nosorogi. V srednjem pasu, ki se imenuje Pahad, je hribovje, ki sega od 2500 do 4500 metrov visoko. To je redkeje naseljen svet. Naselja so običajno ob rekah, kjer je kaj rodovitne zemlje. Tretji pas je na severu, ob meji s Kitajsko. Tam je Himalaja, najvišje gorstvo na svetu. V Nepalu je 8 od 14 osemtisočakov, kolikor jih je na Zemlji, vključno z Mount Everestom, ki je z 8848 metri najvišji vrh sveta. Ta pas je praktično nenaseljen. Osemtisočaki v Nepalu poleg Everesta so naslednji: Kančendzenga (8586 m), Lhotse (8516 m), Makalu (8462 m), Čo Oju (8201 m), Dhaulagiri (8167 m), Manaslu (8156 m) in Anapurna (8091 m). Na našem treku naj bi videli dva izmed njih - Dhaulagiri in Anapurno.

v daljavi Dhaulagiri, iz Muktinatha

Nepal je od leta  2007 dalje parlamentarna republika. Prej je bila oblika vladavine monarhija. Kraljestvo Nepal je obstajalo vse od leta 1768 dalje, ko je kralj Prithvi Narayan Shah združil prej razdrobljene kraljevine v enotno državo. Hinduizem je bila uradna državna religija. Zanimivo je, da Nepal nikoli v svoji zgodovini ni bil nikogaršnja kolonija. Angleži so v začetku 19.stoletja napadli Nepal s kolonialnimi silami iz Indije. Vendar so se Nepalci uspešno uprli in leta 1816 je bil podpisan mirovni sporazum, s katerim je Nepal postal zaveznik in pridruženi član britanskega imperija. Vojščaki iz plemena Gurke so se v I. in II.svetovni vojni borili v angleških enotah in si pridobili status odličnih in nepopustljivih borcev.

Glavno mesto Nepala je Kathmandu, kateri šteje približno 1 milijon prebivalcev. Ostala večja mesta so še Pokhara (cca 250.000) ter Lalitpur in Biratnagar, ki štejeta okrog 200.000 prebivalcev. Vsa ostala mesta so manjša. Nepal je upravno razdeljen na 7 provinc, v katerih je skupno 75 okrajev ali distriktov. In eden od teh okrajev je 

Mustang district, 

ki je sestavni del province številka 4 in leži tam nekje na sredini Nepala, ob meji s Tibetom. Celoten distrikt meri 3.500 km2 in šteje le približno 15.000 prebivalcev. Severni dve tretjini tega distrikta predstavljata Upper Mustang, kar je nekdaj bilo območje kraljestva Lo.  

Kingdom of Lo je sicer formalno izgubil svoj status kraljestva leta 2008, ko je Nepal postal republika. A domačini princa z imenom Jigme Singhe Palbar Bista še vedno častijo kot svojega kralja in je med njimi zelo popularen. Star je že 86 let in živi v Kathmanduju, občasno pa se oglasi v prestolnici Upper Mustanga, v kraju Lo Manthang. Njegov sin prestolonaslednik pa živi na Tajskem. Večina prebivalstva Upper Mustanga živi v vaseh ob reki Kali Gandaki, kjer so redka območja z nekaj rodovitne zemlje. Ves ostali svet je gorat in puščavski. V Mustangu pade le malo dežja, saj je pokrajina v zaledju osemtisočakov Daulagirija in Anapurne, katera ustavljata deževne oblake, ki prihajajo od morja oziroma iz smeri Indije. Nadmorska višina Mustanga se giblje med 2700 in 6000 metri, večinoma pa so tam planote  med 3000 in 4000 metri. Od gospodarskih panog je razvito le kmetijstvo, vedno bolj pa tudi turizem. Domačini pridelujejo ječmen, ajdo, koruzo, krompir, jabolka (!), pasejo številne črede ovac in koz, imajo tudi osle, konje in mešance med jaki in govedom.  V zadnjem času nepalska vlada spodbuja zasajanje velikih nasadov jabolk, katere običajno namakajo. Mustang tako trenutno z jabolki zalaga ves Nepal.

Upper Mustang

Upper Mustang je bil do leta 1992 povsem zaprto področje, kamor tujci sploh niso imelo dostopa. Imenovali so ga Prepovedano kraljestvo Mustang. Zaradi tega se je v Mustangu ohranil starodavni način življenja Tibetancev, kateri so v preteklih stoletjih pribežali preko gora in se tod naselili. Še danes večina prebivalstva v Upper Mustangu govori tibetanski jezik, neguje budizem in se ravna po starodavnih tibetanskih običajih. Na drugi strani meje so Kitajci v Tibetu že uspeli uničiti veliko sledov te kulture. Ohranjena je ostala v Mustangu.  Tu kot da se je čas ustavil. Tudi danes dostop v te kraje ni povsem enostaven. Vlada omejuje število dovolilnic, ki jih letno izdajo za vstop v to področje  Izdajo jih le 1000 vsako leto. S tem želijo preprečiti prehud vpliv turizma na domače prebivalstvo in način življenja. Cena za dovolilnico je 500 dolarjev za 10 dni trekinga. Za vsak nadaljnji dan je treba plačati še po 50 dolarjev. Dostop v Mustang je najlažji z letalom iz Pokhare v Jomsom. A letala so majhna in letijo le zgodaj zjutraj, ko še ni vetra. Če je v Pokhari ali Jomsomu megla ali dežuje, so poleti odpovedani. Prevoz z lokalnimi avtobusi ali terenskimi vozili na tej relaciji pa traja vsaj 13 mukotrpnih ur.

Upper Mustang - trasa trekinga

V glavnem je vrisana tudi naša pot. Le mimo Gelinga smo šli bolj zahodno, do samostana Ghar Gompa. Pa tudi etapo od Tangeja do Chusanga smo prehodili bolj zahodno od vrisane poti na tej karti. Šli smo bolj naravnost proti Chusangu.

22.9.2016 - pot v Nepal

22.9.2016 potovanje v Kathmandu (Ljubljana - Beograd - Abu Dhabi - Kathmandu)

Končno je napočil težko pričakovani dan odhoda.

V sredo, dne 21.9.2016 ob 20.45 uri smo imeli prvi polet, iz Ljubljane do Beograda. Z Milko, Valdo in Ireno smo se dogovorili, da se dobimo na letališču Brnik, ups...sedaj je uradno ime letališče Jožeta Pučnika,  najkasneje ob 19.uri. Z Danico sva prišla na letališče že nekaj minut prej. Točno ob 19.uri so prišle še moje tri sopotnice, s katerimi se bomo družili naslednje tri tedne - Milka, Irena in Valda. Vse so na ramenih nosile nahrbtnike, kot se za prave pohodnice tudi spodobi. V rokah pa so vlekle težke kovčke. Prtljage imamo kar precej. Ubogi naši nosači, ki bodo morali vse to vlačiti po hribih namesto nas.  Po uvodnih pozdravih in predstavljanju smo se razpostavili  za spominsko slikanje, potem pa smo zvlekli našo kramo v vrsto do okenca za check-in. Prijazna uslužbenka  na okencu Air Serbie je stehtala našo prtljago, ki pa je pri vseh presenetljivo ostala daleč pod dovoljeno mejo 20 kilogramov. Natiskala nam je karte za vse tri polete, prtljago pa označila za prevoz vse do Kathmanduja. Poslovili smo se od domačih in šli skozi mejno kontrolo. Eno izmed mnogih, ki smo jih morali opraviti na tej poti. Vse je bilo v redu in vkrcali smo se na letalo.

trekerji - Milka, Valda, Irena in Bojan (od desne na  levo)

Do Beograda smo leteli z letalsko družbo Air Serbia, ki je pridružena v konzorcij letalskih družb, katerega obvladuje arabska letalska družba Etihad. Presenečeno sem si ogledoval majhno propelersko letalo ATR 72-200, v katerega se lahko vkrca okrog 70 potnikov. Začudeno sem opazoval, ko smo v avion vstopali pri zadnjih vratih, pri sprednjih vratih pa so nakladali prtljago v tovorni prostor. Že dolgo se nisem vozil s propelerskim letalom. A let do Beograda je bil miren in varen. Le prostora za noge je bilo res malo, ker so sedeži zelo skupaj. In tudi prtljažni prostor za osebno prtljago nad glavami je bil zelo skromne kapacitete, tako da je kar nekaj potnikov imelo svoje manjše kovčke kar pri nogah. Do Beograda smo prispeli v dobri uri in pol.

Naslednji let smo imeli že čez slabi 2 uri. Ob 23.40 uri smo poleteli iz Beograda proti Abu Dhabiju, mestu v Združenih arabskih emiratih, kjer je sedež letalske družbe Etihad Airways. Na tem poletu smo leteli z letalsko družbo Etihad, letalo pa je bilo Airbus. Do Abu Dhabija smo leteli 5 ur in 15 minut, saj je od Beograda do tega kraja v Emiratih kar 3797 km oziroma skoraj 2400 milj.

letačišče v Abu Dhabiju

Pristali smo ob 07.uri zjutraj. Zunaj je bilo že navsezgodaj zjutraj 32 stopinj. Čez kako uro se je temperatura dvignila vse do 36 stopinj. Na letališču so bile vključene vse klime, tako da je mrzlo pihalo od vseh strani. Do odhoda letala za Kathmandu smo imeli kar 6 ur in pol časa.   Ko smo se prebili skozi vse varnostne preglede, smo bežno pregledali ponudbo v res bogato založeni brezcarinski trgovini. Potem smo poiskali lokal, kjer so ponujali kapučino.

duty free zona na letališču Abu Dhabi

Cena je bila močno zasoljena, a ni nam kazalo druge. Vsi smo bili zbiti od vožnje, saj smo doslej lahko spali le na obroke. Pri kavici smo se dogovorili, da bomo imeli skupno blagajno za vse skupne stroške, kot so kavice in drugi napitki, vstopnine in taksi prevozi. Na predlog Milke smo za dosmrtno blagajničarko skoraj soglasno, le z enim glasom proti (seveda njenim, na kar pa se sploh nismo ozirali), izvolili Valdo. Funkcijo je nastopila takoj.Da bi nam pokazala, da z njo ne bo šale, nam je takoj pobrala prvi prispevek in z njim plačala kavice. Nato smo šli v duty free trgovino in nabavili steklenico viskija, s katero bomo v Kathmanduju obdarili našega vodnika Santo.  Potem smo se odpravili v čakalnico in nekaj časa dremuckali po klopeh. Končno je ob 12.uri  le napočil čas za vkrcanje v avion za Kathmandu. Z letališča smo poleteli točno po voznem redu, ob 13.20 uri.

Tudi na tej relaciji smo leteli z Airbusom letalske družbe Etihad. Letalo je bilo udobno in opremljeno z onboard računalniškimi monitorji na hrbtni strani naslonjal sedežev. Čas med potjo sem si krajšal z ogledom filmov in poslušanjem glasbe. Na drugem monitorju na sedežu sopotnika, ki je mirno spal,  pa sem spremljal  pot aviona. Vmes so nam postregli še s hrano in toplimi napitki. Od Abu Dhabija do Kathmanduja je nekoliko bližje kot do Beograda, le  3080 km. Po voznem redu naj bi leteli 5 ur. Ker pa smo morali med poletom še premakniti ure, je bila ura ob pristanku v Kathmanduju že 19.40. Kathmandu je  od našega časovnega pasu oddaljen 4,45 ure proti vzhodu. Torej je ob našem prihodu v Kathmandu bilo treba ure pomakniti za toliko časa naprej. Dve uri smo pridobili od Beograda do Abu Dhabija, v drugem delu poti pa še dve uri in 45 minut.

mejna kontrola na letališču Tribhuvan v Kathmanduju

Na letališču smo najprej morali izpolniti vstopne formularje. Nato smo se s formularji in potnimi listi v rokah postavili v vrsto za pridobitev vizuma. Uradniku za okencem sem porinil potni list, izpolnjeni formular in 40 ameriških dolarjev, on pa mi je v potni list vpisal turistični vizum, ki velja 30 dni. Nato smo šli skozi vstopno kontrolo. Policist na okencu je le bežno pogledal potni list in mi pomahal, naj grem naprej. Enako se je godilo mojim sopotnicam. Bili smo v Nepalu. Od našega odhoda iz Ljubljane je minilo dobrih 24 ur  po stanju na uri. Vendar smo bili na poti le 19 dejanskih ur, pribitek je časovna razlika. Šli smo po prtljago, katera je nas že čakala na tekočem traku. K sreči je prispelo vse, kar smo oddali v Ljubljani.

pričakal nas je vodnik Santa Gale

Pri izhodnih vratih letališča nas je takoj obkolila truma nosačev, ki so želeli zaslužiti kak drobiž. A že se je pojavil naš nepalski vodnik Santa in jih odpodil.   Vkrcali smo se v kombi in se odpeljali v center mesta. V mestni četrti Thamel stoji hotel Thorong Peak, kateri je zelo priljubljen med Slovenci, ki pripotujejo v to mesto. Tudi Milka je že večkrat prenočevala tam in je bila z njim zelo zadovoljna. Ko smo prišli v recepcijo, so nas uslužbenci hotela veselo pozdravili. Okrog vratu so nam nadeli rumene trakove dobrodošlice in znosili našo težko prtljago v sobe. Na predlog Sante smo še zamenjali nekaj dolarjev za lokalno valuto. Ponudili so nam tečaj 104 rupije za US dolar. Menjal sem 100 dolarjev, kar mora zadostovati za prvi dan. Potem smo izbirali sobe. Naše tri dame so dobile skupno sobo za tri. Meni je pripadla soba za samce, vendar z dvema posteljama v njej. Milka je bila nekoliko presenečena nad ceno sob. Od njenega zadnjega obiska so se namreč krepko povišale. Računala je, da bo soba za enega cca 10 USD, zdaj zahtevajo 23 USD.

v recepciji hotela Thorong Peak

Milka je Santi še izročila darilo, ki smo ga nabavili v duty free v Abu Dhabiju - steklenico viskija. Potem pa smo se spravili k večerji. Ura je bila za moje prehrambene navade že malce pozna, a sem vseeno z veseljem pomazal krožnik. Kuhinja v Thorong Peaku je res dobra. Potem pa spat. Za nami je dolga pot in vsi smo kar utrujeni.

23.9.2016 Kathmandu, ogled mesta

23.9.2016 - Kathmandu, ogled mesta 

Spali smo dobro in dolgo. Vsaj za moje običajne navade, ker ponavadi vstajam že okrog 5. ure zjutraj. Malo me je udarila časovna razlika, a vseeno sem se zbudil že okrog 3. ure zjutraj. Potem sem se bolj premetaval po postelji kot pa spal. Ob 07. uri smo šli na zajtrk. Ob 08. uri smo bili namreč že domenjeni z našim vodičem Santo in gospodom Shivo. Shiva Lamichhane je šef potovalne agencije Ask The Nepal Adventure P. Ltd,  preko katere je naš vodnik Santa organiziral to naše popotovanje. Gospod Shiva je zaposlen nekje visoko v nepalski vladi. On je poskrbel, da smo brez težav dobili dovolilnice za vstop in zadrževanje v Mustangu  in rezervatu okrog Anapurne. Za to svojo storitev si je najbrž odrezal kar zajeten del od plačila, ki smo ga namenili Santi za organizacijo trekinga.

sestanek s Shivo in Santo

Milka je Santi povedala, da bi želela skrajšati naše prvotno dogovorjeno gibanje po Mustangu za dva dni, tako da bi bili nazaj v Kathmanduju že 5.11.2016. Ker to pomeni tudi zmanjšanje stroškov za nosače, prehrano in prenočišča, je predlagala, da nam ustrezno znižajo ceno za treking. Prvotno dogovorjena cena je bila 1600 USD za 13 dni trekinga. Predlagali smo znižanje na 1400 USD, kar sta Shiva in Santa tudi sprejela, čeprav ne najbolj zadovoljna. V tej ceni so bile vključene vse dovolilnice za gibanje po Mustangu (500 USD! za vsakogar od tujcev), stroški za dva nosača, vodnika, vsa prenočišča, trije obroki hrane na dan, ves čaj in topla voda, ki jih bomo porabili na trekingu. Poleg tega še prevoz iz Kathmanduja do Pokhare in nazaj ter letalo od Pokhare do Jomsoma v obeh smereh.

hotel Thorong Peak v Kathmanduju

Tako smo plačali vsak po 1400 dolarjev in posel je bil sklenjen. Skupaj smo popili ingverjev čaj in kavico ter se skupaj z Nepalcema poslikali za spomin. Nato smo se dogovorili, da se na treking odpravimo naslednje jutro ob 07. uri z avtobusne postaje v Kathmanduju. S turistom namenjenim busom  se bomo odpeljali dobrih 200 km proti Pokhari, kjer bomo prespali prvo noč. Do takrat smo prosti in na svojih stroških. Santa in Shiva sta se poslovila z žepi polnimi denarja, mi štirje pa smo se olajšani precejšnjega dela svojih dolarjev odpravili peš v mesto. Taksi stane, do starega dela mesta, kjer je sloviti Durbar Square, pa ni več kot dobrih petnajst minut hoje. Vodili sta Valda in Milka, ki Kathmandu kar dobro poznata. Po ozkih ulicah smo se pričeli prebijati skozi gnečo. Med pisano oblečenimi domačini in številnimi turisti, oboroženimi s fotoaparati, smo krenili proti strogemu centru mesta.

vrvež na ulicah Kathmanduja

Thamel je trgovski del mesta. Ulice so ozke in natrpane s trgovinami in stojnicami. Kljub temu je po večini ulic dovoljen tudi promet z motornimi vozili. Tako se pešci mukoma prebijajo eden mimo drugega. Poleg tega pa moramo paziti na številne rikše, mopede in motorje vseh tipov, tuk-tuke in taksije, ki se skušajo zdrenjati mimo in mimogrede pobrati še kakega potnika. Tuk-tuk je neke vrste moped  s tremi kolesi, eno kolo ima spredaj in dve zadaj. Ima streho, spredaj sedi voznik in ima v rokah balanco. Zadaj sta dva sedeža za potnika in mali prostor za prtljago. So malo cenejši od taksijev in primerni predvsem za krajše razdalje.

vrvež na ulicah Kathmanduja

Najprej sem opazil električno napeljavo, ki je zmeštrana in prepletena v čudnih in povsem neobvladljivih klobčičih. Povsem enako kot v Vietnamu. Potem poslovalnice  številnih potovalnih agencij, ki ponujajo trekinge  na vse mogoče bazne tabore in gore v Nepalu, raftinge, kolesarjenja in druge avanture. Pa številne trgovine s planinsko in alpinistično opremo. Vse te trgovine ponujajo oblačila, obutev in drugo planinsko opremo samih priznanih proizvajalcev, vendar po zelo pristopnih cenah. Najbrž  gre v veliki večini za ponaredke iz kitajskih tovarn. Če že niso ponaredki, pa gre najbrž za izdelke, ki imajo resda našitke slovitih znamk kot so Mammut, Patagonia, North Face in podobno,  za katere pa uradni proizvajalci niso dobili plačila licenčnine. Materiali pa so pravi, goreteks je goreteks. Zato se vsekakor splača morebitno manjkajočo planinsko opremo nabavljati tod, ne pa doma pred odhodom na pot.

Ogromno je stojnic, na katerih ponujajo zelenjavo in vse vrste tropskih sadežev. Povsod pa je tudi moč videti hindujska svetišča, oltarje, kapelice, templje in druge verske objekte. Povsod gorijo sveče ali so po spomenikih razliti in strjeni veliki kupi voska od dogorelih sveč. Templji so značilne pravokotne ali kvadratne oblike, s strehami, ki se nizajo ena nad drugo, vsaka naslednja malo manjša od spodnje. Hindujska vera pozna več tisoč božanstev in templji so posvečeni različnim bogovom. Večina bogov je videti precej hudih, gledajo grdo. Okraski so zanimivi in zelo bogato izrezbarjeni, barve so žive. Kasneje sem opazil tudi živo pobarvane tovornjake, vsi s podobnimi simboli kot so na verskih objektih.  Kipi so okrašeni z rožami, venci, zastavicami. Pri vseh tovrstnih objektih postavajo menihi, različne vrste invalidov in drugi prosjaki, ki skušajo od številnih mimoidočih turistov izprositi kak novčič. Vendar pri tem niso tako nasilni, kot je to običajno v arabskih državah. Če jim kaj daš, se hvaležno zahvalijo. Če ne daš nič, te ne zmerjajo in ne silijo vate.  Če pa jih fotkaš, se jim zdi, da so upravičeni do plačila. In to pravilo spoštujemo tudi mi štirje. Če koga slikamo, dobi nekaj drobiža, od 10 rupij do največ dolarja.

 

hindujci kupujejo te cvetove za okras

Povsod mrgoli potepuških psov. So vseh velikosti, barv in oblik. Le pasma je ena sama - mešanci. Psi so prijazni in niso vsiljivi. Umikajo se vozilom ali pa ravnodušno ležijo na sredi ceste in ljudje stopajo preko njih.  Temperatura je prijetna, dobrih 20 stopinj, zrak pa je precej soparen in slab. V zraku je meglica od smoga. Kathmandujska dolina v tem letnem času ni preveč dobro prezračena. V monsunski dobi, ki je pravkar minila, je drugače. Po vogalih opažamo skupine fantov in mlajših moških, ki večinoma kadijo, postavajo in opazujejo mimoidoče. Očitno so brezposelni in nimajo cel ljubi dan kaj početi. Vidimo pa tudi številne ženske srednjih in zrelih let, ki prenašajo težka bremena. Očitno posli tukaj niso povsem pravično razdeljeni med spoloma. Dve starejši ženici nosita težka koša, polna mivke.

ženske opravljajo tudi fizično zelo naporna dela

Po par minutah sprehoda skozi to pisano gnečo pridemo do manjšega trga, na katerem stoji budistični samostan. Odločimo se, da si ga pogledamo tudi od znotraj. Da gre za budistični samostan, se da razbrati po tem, da je v njem velika slika tibetanskega Dalaj Lame, kateri sedaj živi v izgnanstvu v Indiji. Pred samostanom so stupe in čorteni, značilni budistični verski objekti. Stupe imajo okroglo osnovo, zgoraj se končujejo s koničasto kupolo. Čorteni so manjši pravokotni objekti in predstavljajo nekakšne nagrobne spomenike. V večje stupe se da vstopati, v njih so shranjeni verski predmeti, listine, sveče, darila. Čorteni so polne gradnje, v njih ni ničesar.

budistični samostan, pred njim stupa sredi Thamela

Po stupah in tudi po samostanu so razobešene molilne zastavice. Budisti molijo na zanimive načine. En način je razobešanje molilnih zastavic. Na raznobarvnih zastavicah, ki jih nanizajo na vrvice in razobesijo med objekti, so napisane molitve. In ko veter premetava te zastavice, se s tem opravlja molitev na račun tistega, ki jih je razobesil. Drug način molitve so molilni mlinčki. Gre za okrogle valje različnih velikosti, ki so pritrjeni na vrtljivi osi. Ko zavrtiš tak molilni mlinček za en cel krog, si opravil eno molitev. Nekateri molilni mlini so bili visoki tudi več kot dva metra. Največji sistem molilnih mlinčkov pa je menda v bližini neke vasi v Mustangu. Na enem samem zidu jih je nanizanih preko 700! Tretji način molitve pa je z nekakimi rožnimi venci, ogrlicami, na katerih je točno 108 kroglic. Za vsak izrečen "Om mani padme hum" premaknejo eno kroglico.

Veliko ljudi na obrazu nosi dihalne maske. O ptičji gripi že dolgo ni bilo slišati, torej jo to najbrž zaradi smoga. Marsikje po ulicah vidimo gradbeni material, odprta gradbišča ali pa ruševine. Pred dobrim letom, 25.aprila 2015, je bil v Nepalu močan potres z magnitudo 7,9 ,  kateri je močno prizadel tudi Kathmandu. Umrlo je blizu 2000 ljudi. Porušil je veliko stavb, še najbolj pa je prizadel stari del mesta. Ta se imenuje Durbar Square. Tam je kraljeva palača in drugi stari objekti, ki so spadali zraven k palači. Tu je bila škoda največja, saj so bili objekti grajeni še v srednjem veku in niso bili zgrajeni dovolj močno, da bi zdržali tako hud potres.

pred vstopom na Durbar Square

Po zelo zanimivem sprehodu skozi trgovski Thamel smo prišli do vstopa v stari del Kathmanduja, do trga z imenom Durbar  Square. Pred seboj smo videli stare palače, večinom lesene, deloma tudi zidane. A do njih nismo mogli. Ustavil nas je stražar v uniformi in povedal, da morajo tuji turisti za obisk trga plačati vstopnino. Za Indijce je vstopnina samo dolar ali dva, za Evropejce in druge belce pa znaša 10 US dolarjev. Medtem so domačini mirno hodili mimo nas in vstopali v stari del mesta. Med njimi so bili tudi tujci, pa niso plačali vstopnine. Tam sem prvič opazil, da je državna administracija v Nepalu precej neorganizirana in neučinkovita. Najbrž vstopnino plača le vsak drugi ali tretji turist. Pa čeprav je bilo na vstopni točki vsaj 5 prodajalcev vstopnic in še 5 ali 6 oboroženih stražarjev, ki naj bi jim pomagali pri delu. Kupili smo vstopnice in pričeli z ogledom Durbarja. Ime Durbar dobesedno pomeni "kraljeva palača". Ime te kraljeve palače v Kathmanduju je Hanuman Dhoka.

nekdanja kraljevska palača Hanuman Dhoka

V kompleksu okrog nje so templji in spremljajoča poslopja palače. Ta del mesta je pod zaščito UNESCA.  V Kathmandujski dolini so trije durbarji - eden v Kathmanduju, drugi  v Patanu, tretji pa v mestu Bhaktapur, ki je oddaljeno slabih 20 km od te palače. Vsi trije durbarji so bili zgrajeni  v 14. do 16.stoletju, čeprav korenine nepalskih kraljestev segajo vse do  3.stoletja našega štetja. Pred združitvijo v enotno državo je bilo na območju današnjega Nepala kar veliko majhnih kraljestev. A v 18. stoletju se je kralju Prithvi Narayan Shahu iz plemena Gurk posrečilo obvladati vse te razdrobljene državice in osnovati močno dinastijo, ki je vladala Nepalu vse do leta 2004.

Valda je nabavila vstopnice za vse

Na kathmandujskem Durbarju so kraljevske palače dinastij Malla in Shah, ki sta obvladovali Nepal skozi stoletja. V silovitem potresu leta 2015 so bila skoraj vsa poslopja na tem trgu močno poškodovana. Slabo jo je odnesla tudi kraljeva palača, v kateri je sedaj muzej. Muzej je podprt s stebri, vstop vanj pa zaradi nevarnosti zrušenja ni več dovoljen. Renoviranje poteka zelo počasi.

muzej v kraljevski palači je zaprt za obiskovalce

Takoj po potresu je Nepal sicer dobil nekaj mednarodne pomoči za obnovo te kulturne dediščine neprecenljive vrednosti, a žal je večina denarja končala v žepih skorumpiranih uradnikov pri koritu. Tako vsaj pravijo Nepalci, s katerimi smo se pogovarjali o škodi, ki se še kar naprej dogaja. Palače so res čudovite. Večinoma so zgrajene iz umetniško izrezljanega lesa. Kasneje zgrajene stavbe so tudi zidane iz opeke in ometane z apnom. Najstarejši še stoječi objekt na tem trgu je tempelj Taleju, katerega je dal zgraditi kralj Malla okrog leta 1564. Gre za umetelno izrezljan lesen objekt. v treh etažah.

tempelj Taleju

Obiskali smo še lokalno živo boginjo Kumari. Menihi izberejo 4-letno deklico, jo poučujejo in našemijo v lepa oblačila. Nato jo razstavijo v posebnem svetišču, kjer se vsak dan kot boginja od daleč pokaže vernikom. Ti molijo k njej, jo prosijo za pomoč pri svojih težavah,  za povračilo pa ji prinašajo darila in denar. To seveda pospravijo menihi. Ko deklica dobi prvo mesečno perilo, jo odslovijo ter postavijo naslednjega otroka za živo boginjo. Z bivšo Kumari se nihče ne mara poročiti, čeprav je sorazmerno bogata in dobro izšolana. Menda to prinaša nesrečo. Zato jih po izteku njihovega božanskega statusa večina odide v tujino. Podobne Kumari boginje imajo nastavljene v več krajih po Nepalu. Lep način za molzenje naivnežev. Nepalci so zelo zelo verni in dobro skrbijo za svoje Kumari in druge svete osebe. Menihi tam živijo dokaj lagodno, čeprav jih je najbrž kar 15 ali 20% vsega prebivalstva.

domovanje Kumari

Po ogledu Durbarja smo se s taksijem odpeljali do naslednje točke našega razgledovanja po Kathmanduju. Na željo oziroma predlog Milke smo obiskali  "opičji tempelj"  Swayambunath. Taksist nas je želel peljati na vrh hriba, na katerem stoji to svetišče. Milka ga je ustavila in mu naročila, da nas zapelje do vznožja stopnišča. Želela je namreč, da bi se  peš povzpeli po številnih stopnicah na vrh hriba, kjer stoji verski objekt. Že ob vznožju hriba smo videli številne stupe, čortene in kipe sedečega Bude.

stopnišče vodi do templja Swayambunath na griču

Torej gre za budistični verski objekt. Stopnic resda ni toliko kot na Adam's Peaku na Sri Lanki. Je po ena za vsak dan v letu, torej jih je 365. Vendar smo se kar preznojili, preden smo po dobrih petnajst minutah prisopihali do vrha stopnišča. Ves čas smo ob poti lahko opazovali družinsko življenje makakov, ki so dali imeli temu templju. Mamice so brskale po kožuhu otrok in jim skubile bolhe. Mladiči so noreli naokrog in nagajali drug drugemu, odrasli samci pa so kadarkoli pokrbeli za seksualna doživetja.

tempelj Swayambunath

Tempelj Swayambunath je eden izmed najbolj prepoznavnih simbolov Nepala. Je eden izmed najbolj svetih budističnih krajev v celem Nepalu. Za tiste Nepalce, ki so iz plemena Newar, je ta stupa najpomembnejša romarska točka. Za ostale budiste pa je pomembnejša le velika stupa v Boudanathu.  Z vrha hriba pa je tudi enkraten pogled na celotno katmandujsko dolino.

pogled na Kathmandu

Z velikim veseljem smo fotkali objekte, svetišča in bogate razglede na mesto. Je pa tudi v tem budističnem templju moč videti kar nekaj hinduističnih verskih obeležij. Budizem in hinduizem v Nepalu nista nasprotni, konkurenčni veri. Večkrat se na istih svetih točkah prepletajo motivi iz obeh verovanj. V kompleksu zgradb na vrhu hriba je tudi tibetanski samostan. Povsod je polno štantov in trgovinic, kjer prodajajo spominke, verske podobice in dišeče palčke. Med množico se gnetejo menihi in berači, oboji pa skušajo dobiti od turistov kak drobiž. Obhodili smo stupo v smeri urinega kazalca, kot to zahteva vera.

stupa

Opazili smo, da je tudi na tem hribu uničevalni potres povzročil precej škode. Nikjer ni videti, da bi se že lotili popravila poškodovanih objektov. Obiskali smo še budistični muzej, kamor je prost vstop. Začuda smo poleg kipa ležečega Bude opazili tudi hindujske kipe. S hriba smo se spustili po drugi strani. Pod hribom so trije orjaški kipi sedečih Bud.

spredaj naše tri dame, Bude so zadaj

Na sosednjem hribu, oddaljenem kake tričetrt ure hoje, smo opazili skupino stup in na vrhu tega hriba še velik objekt, ki bi lahko bil samostan. Ker je bilo za kosilo še prezgodaj, smo se odpravili tja. Nekaj časa smo se vzpenjali po ozki potki, potem je te zmanjkalo. Sledili smo jarku in se nekako pritolkli do skupine kakih 12 velikih stup, ki pa so jih šele gradili. Nadaljevali smo vzpon na vrh hriba. Tam je bil res samostan z imenom Tergar Oselling Monastery.

samostan Tergar Oselling Monastery

Videli smo skupine otrok in mladeničev v rdečih meniških haljah. Vendar pa ta samostan ni zanimiv  za obiske. Po kozjih potkah smo se spustili po hribu navzdol in nazaj v mesto. Med potjo smo v neki trgovinici sredi hriba kupili pitno vodo. Ko smo prišli pod "opičji" hrib, smo se odločili, da gremo tukaj nekje na kosilo. Res smo takoj v bližini opazili tibetansko restavracijo. Prijazni gostilničar nam je postregel s pivom. V kotu lokala je sedela njegova tašča in pestovala njegovega otroka. Povedal nam je, da ponuja izključno tibetanske jedi in da nam bo zaračunal cene, ki so običajne za Nepalce, ne pa tudi za turiste. Naročili smo momo, dvakrat ocvrte in dvakrat kuhane. To so neke vrste zvitki iz testa, podobni tortelinom, polnjeni z mesom, zelenjavo ali sirom. Naročil sem si ocvrte momo z jakovim mesom. Dobil sem osem zvitkov in z lahkoto sem jih zmazal. Bilo je kar dobro. Če bo hrana v Nepalu podobna temu, se bo dalo preživeti.

Po kosilu smo se s taksijem odpeljali nazaj v naš hotel Thorong Peak. Treba je bilo še spakirati za naslednji dan. Odhod na pot bo zgodaj zjutraj. Ob 07. uri moramo že biti na avtobusni postaji.

24.9.2016 Iz Kathmanduja v Pokharo

24.9.2016 Iz Kathmanduja v Pokharo

Od Kathmanduja do Pokhare je možno priti z letalom ali po cesti. Letalo potrebuje za to pot 26 minut, vozovnica pa stane 125 dolarjev. Naš vodnik se je najbrž še najbolj zaradi cene odločil, da bomo to pot opravili z busom. Prevoz v obe smeri je namreč že vključen v ceno trekinga, katterega smo plačali.  Po cesti je razdalja med krajema 210 km, kar turistični avtobusi prevozijo približno v 7 urah. Vstali smo zgodaj in pozajtrkovali klasični zajtrk z marmelado, maslom in ocvrtimi jajci in seveda obvezno kavico z mlekom. Pri zajtrku se nam je pridružil naš vodnik Santa. Odslej bomo ves čas skupaj, vse do vrnitve nazaj v Kathmandu. Ženske so v hotelu pri recepciji pustile nekaj odvečne opreme, predvsem oblačila, ki jih v hribih ne bodo potrebovale.

Malo čez  6. uro smo kar peš odrinili do avtobusne postaje, ki je od našega hotela oddaljena dobrih 10 minut hoje. Na hrbet smo naložili nahrbtnike, po dva skupaj  pa sva nosila še po eno transportno potovalno vrečo, ljubkovalno imenovano "prasica" . Ob 6.30 uri smo bili na avtobusni postaji na ulici Kantipath. Ob pločniku so stali avtobusi v dolgi vrsti. "Naš" avtobus je bil turistični, kar v Nepalu pomeni, da se nanj ne vkrcavajo domačini z domačimi živalmi ali košarami sadja in zelenjave, ki jih tovorijo na trg. Vozili smo se z potovalno agencijo Rainbow Adventure Travels. In avtobus je bil res v barvah mavrice. Menda vsaj 50 različnih prevozniških podjetij dnevno vozi proti Pokhari. Vsi avtobusi pa odrinejo ob isti uri, ob 07.uri! Cena za avtobusni prevoz je od 20 do 25 US dolarjev, odvisno od kvalitete avtobusa in sposobnosti vodnika, da doseže ugodno ceno za svoje stranke. Zgolj za primerjavo, vozovnice za lokalne buse, s katerimi se vozijo domačini, stanejo na tej relaciji 5-6 dolarjev. Za 7 ur vožnje.

avtobusna postaja in naš avtobus

Vodnik Santa je nabavil vozovnice, mi štirje pa smo stopili v lokalček ob cesti in si naročili kavico z mlekom. Bila je dokaj dobra, če si jo malo dosladkal. Malo pred 7.uro smo zmetali prtljago spodaj v prtljažni prostor busa in krenili na pot. V sprednjem delu je bil bus prazen, zadaj nas je bilo nekaj turistov. Šofer je sedel  zaprt v svojem predelku, sprevodnik pa je skakal gor in dol po avtobusu.

predmestje Kathmanduja

Prvo uro ali uro in pol smo vozili skozi predmestja Kathmanduja. Sprva široke in asfaltirane ulice so postajale vse ožje, vozišče pa makadamsko in polno lukenj. Počasi smo se vzpenjali proti sedlu na hribovju, katero se dviga povsod okrog Kathmandujske doline. Na sedlu je kontrolna točka. Tam so številni policaji popisovali vozila. Ni mi jasno, čemu bo to služilo. Ko smo bili mimo kontrole, smo se pričeli po ovinkasti cesti spuščati proti reki, ki je vijugala na dnu doline. Promet je bil zelo gost. Veliko je bilo avtobusov, precej pa tudi pettonskih tovornjakov.

tipični nepalski tovornjaki

Cesta med Kathmandujem in Pokharo je glavna prometna žila Nepala. Po njej v državo prihaja roba iz Indije, od koder uvažajo večino stvari, ki jih  ne proizvajajo sami doma. In tega je res veliko. Železnice v Nepalu ni, letališč je malo, zato večino tovora prepeljejo po (res slabih) cestah. Osebnih avtomobilov je izredno malo, še tisti redki so večinoma taksiji. Veliko je mopedov in predpotopnih modelov motorjev, pa tudi terenskih vozil vseh vrst je kar nekaj. Hupa je obvezna oprema za vsakega resnega voznika. Avtobusi divje prehitevajo v škarje, tudi v nepregledne ovinke, pri tem pa ves čas besno trobijo, da opozarjajo nasproti vozeče voznika. Promet je kaotičen, vendar vseeno ne prihaja do prometnih nesreč. Vedno se nasproti vozeči nekako izmaknejo in do trčenja ne pride. Ko smo se spuščali v dolino, je občasno rahlo deževalo. Sčasoma pa so se pričele megle trgati in vidljivost se je izboljšala. Po dobrih dveh urah vožnje smo se pripeljali do kraja Naubise, kjer se pričenja avtomobilska cesta do Pokhare. Cesta se imenuje po bivšem kralju Nepala - Prithvi Highway. A ime ne sme zavesti, to ni nikaka avtocesta. Zgolj asfaltirana cesta, še bele črte nima na sredi. Zgradili so jo s pomočjo Kitajske.Cesta ves čas poteka po dolini, tesno ob levi obali reke in pridno sledi vsem rečnim vijugam, katerih ni ravno malo.

pogled s sedla na dolino ob reki, kamor se spuščamo

Prvič smo se ustavili na počivališču ob cesti okrog 10. ure dopoldan. Šofer in sprevodnik sta nas obvestila, da imamo pol ure pavze, nato sta izginila v restavracijo ob cesti. Postanek smo izkoristili za obisk sanitarij, na štantih pa smo si kupili nekaj banan. In še kavico smo spili pri kiosku. Pa je minilo tiste pol ure. Cesta je še naprej ves čas sledila reki. Na nekaterih mestih so bile ob reki manjše ravnice. Tam so bila polja riža. Povsod drugod so se nad reko dvigala strma pobočja hribov. Kadar smo na drugi strani reke opazili naselje, je vselej do njega vodil viseči mostič, ki je omogočal prehod reke le za pešce in kolesarje, morda tudi mopede. Vozila morajo daleč naokrog, saj so mostovi v Nepalu zelo redki. Običajno se vozi preko struge, kadar je vodostaj nizek. V monsunski dobi, ko so vode visoke, pa je kar precej naselij povsem odrezanih za motorni promet.

cesta v glavnem sledi reki

Drugič smo se ustavili ob 13. uri. To je bil čas za kosilo. Šli smo v restavracijo skupaj z drugimi potniki. V samopostrežni restavraciji smo pri kotlih s hrano nastavili krožnik in nanj dobili dal bhat, nepalsko narodno jed. To je velik kup riža, poleg dobiš še skodelico z juho iz leče in kupček dušene zelenjave. Domačini to jedo z desno roko, leva namreč velja za umazano. Z razlogom. WCji so namreč večinoma čučavci, papir pa je tam redkost. Mi turisti smo jedli z vilicami in žlico.

čas je za kosilo

Ob 15.uri popoldan smo končno pripotovali v Pokharo. Mesto Pokhara je drugo največje mesto v Nepalu. Šteje okrog   350.000 prebivalcev. Spodnji del mesta leži ob jezeru Phew Lake in je na nadmorski višini okrog 800 metrov, zgornji del mesta pa sega vse do nadmorske višine 1700 metrov. Pokhara je turistični kraj in je izhodišče za številne trekinge v gorovja, ki se dvigajo takoj za mestom. Številne turistične agencije v tem mestu pa organizirajo še različne športne aktivnosti - padalstvo, kolesarjenje, rafting, paragliding in drugo.

ena glavnih ulic v Pokhari

V bližini mesta so kar trije osemtisočaki - Dhaulagiri, Manaslu in celotno pogorje Anapurne. Skozi mesto teče reka Seti Gandaki (Bela reka), eden izmed številnih pritokov veletoka Kali Gandaki. Tukaj v okolici Pokhare se teren dviga zelo hitro, v  razdalji 20 ali 30 kilometrov se dvigne s 1000 metrov na 7500 metrov. Za mesto Pokharo je značilno izredno veliko padavin. 

Vodnik Santa je poklical v hotel, od koder so prišli z jeepom po nas na avtobusno postajo. Namestili smo se v hotelu Green Globe, ki je v stranski ulici, vendar blizu glavne promenadne ulice v Pokhari. Malo smo se osvežili in zmetali prtljago po sobah, potem smo se odpravili na ogled mesta. Že po nekaj minutah smo prišli do jezera Phew in krenili na sprehod ob njegovi obali.  Ustavili smo se ob ulični prodajalki sadja, katera nas je prepričala s svojo ponudbo manga. Strokovno ga je olupila z nožem in nam narezala rezine, ne da se jih bi sploh dotaknila z roko.

spretna prodajalka manga

Zelo blizu mesta je sveta gora Machhapuchhre, visoka 6993 m, na katero se bojda doslej ni povzpel še noben alpinist. Menda je bila še najbližje vrhu leta 1957 odprava pod vodstvom Angleža Robertsa, katera pa je spoštovala željo domačinov in se je ustavila 50 metrov pod vrhom. Sedaj pa je vzpon na to goro absolutno prepovedan. Gora je izredno lepa, ime pa je dobila po značilni obliki ribjega repa. Ko smo se vračali proti našemu hotelu, smo lahko občudovali vrh te gore, ki se je v sončnem popoldnevu zelo lepo videl za okoliškimi hribi.

vrh gore Machhapuchhre, gledano od jezera Phew

Ko smo se utrudili od hoje, smo se ob obali usedli v barček in si odpočili ob popoldanski kavici. Ko smo se vrnili nazaj v center mesta, je bila ura že okrog 6. zvečer in pričelo se je mračiti. Čas je za večerjo. Na glavni ulici smo našli prijetno restavaracijo. Usedli smo se na teraso v prvem nadstropju, od koder smo imeli lep razgled na glavno mestno ulico, po kateri so se drenjali turisti in domačini.

iz centra Pokhare ni daleč do jezera Phew

Ne spomnim se več, kaj smo večerjali. Mislim pa, da je bil ponovno nekak momo. Le za pivo pa vem, da je bilo zagotovo na mizi. Od jutri dalje ga ne bo več na programu. Alkohol, cigareti in kava ne gredo preveč dobro skupaj z nadmorsko višino.  

25.9.2016 Pokhara (800-1600m) - Jomsom (2720 m) - Kagbeni (2810m)

25.9.2016 Pokhara (800-1600m) - Jomsom (2720 m) - Kagbeni (2810m)

Danes pričnemo s trekingom. Najprej nas čaka let z lokalnim letalom od Pokhare do Jomsoma. Nato bomo opravili prve tri ure hoje,  od mesteca Jomsom do vasi Kagbeni. Tam je vstopna točka v Upper Mustang. Letala vzletajo iz Pokhare samo zgodaj zjutraj, ob prvem jutranjem svitu. Letijo le, če je vreme lepo in vidljivost dobra. Najkasneje ob 09.uri se prične vetrovno obdobje dneva in traja vse do večernih ur. Takrat je letenje prenevarno. Dolina reke Kali Gandaki je najgloblja soteska na svetu, saj je od najnižje točke doline do vrhov  Dhaulagirija in Anapurne I, ki sta na obeh straneh doline, kar dobrih 7000 metrov višinske razlike. Topli zrak iz Indijske podceline se vriva pod hladni zrak, ki prihaja po dolini navzdol iz Tibeta in Himalaje. Pri tem nastajajo siloviti vetrovi, ki ne dovoljujejo letenja za ta majhna letala.

S Santo smo se dogovorili, da se dobimo v recepciji ob 05.uri, z vso prtljago, ki jo nameravamo vzeti s seboj na treking. Prejšnji večer sem opravil še selekcijo svoje opreme in izločil nekaj stvari, za katere sem ocenil, da jih ne bom potreboval v hribih. V posebno vrečo so romali nizki  pohodni čevlji, eden izmed termoflisov, nekaj termomajic in dva para nogavic. Tako sem težo svoje prtljage zmanjšal še za 3 ali 4 kile. Nosač mi bo najbrž kar malce hvaležen, saj sem zmanjšal tovor, ki bi drugače pripadel njemu.  Na vrečko sem dal listek s svojim imenom in vrečko pustil v recepciji hotela.

 

hotel Green Globe v Pokhari, kjer sem pustil nekaj opreme

Ob dogovorjeni uri, pravzaprav že pet minut prej,  smo bili mi štirje turisti z vso opremo v recepciji. Sante ni bilo od nikoder. Čakali smo ga 10 minut, potem pa je vrag odnesel šalo. Letalo nas ne bo čakalo do poldneva. Šel sem po stopnišču navzgor vse do četrtega nadstropja, kolikor je visok hotel in v vsakem nadstropju glasno klical njegovo ime. Nič, nobenega odziva. Potem je Valda povedala, da receptor spi v sobici nasproti recepcije. Stopil sem v to sobico, zbudil receptorja in mu naročil, naj gre zbudit Santo. Receptor se je le počasi predramil in šel v tretje nadstropje, kjer je naš vodnik spal kot angelček. Zbudil ga je in čez par minut smo bili zbrani vsi. Santa je bil še ves krmežljav od spanca in očitno v zadregi. Danes je bil prvi dan njegove vodniške službe in ni se najbolj izkazal. S skupnimi močmi smo zvlekli našo opremo na pločnik pred hotel. Receptor je poklical voznika hotelskega jeepa. Ker ga nekaj minut ni bilo od nikoder, je že rahlo panični Santa poklical še dva taksija. Bili smo že pozni in to predvsem po njegovi krivdi. Tedaj se je le primajal hotelski jeep. Komaj smo naložili prtljago v njega, sta prihitela še taksija. In je bil kar hec, ker je Santa hotel, da prtljago znosimo iz jeepa v taksije, katera je naročil on. Kar smo seveda odklonili.  Hotelski fant nas je naložil v jeep in odpeljal na letališče, ki je k sreči dokaj blizu tega hotela. Santa pa je jeznima taksistoma dal nekaj drobiža, da ju je odpravil.

letališče v Pokhari, zadaj pogorje Anapurne, na levi Anapurna I

Ko smo se pripeljali do letališča, se je že zdanilo. Pričakal nas je čudovit razgled. V okolici mesta so se odprli razgledi, ki so nam bili prejšnji dan še skriti zaradi oblačnosti. Lepo se je videl Dhaulagiri, prav tako vrhovi v pogorju Anapurne  - Anapurna I, III in IV. Le Anapurna II ni vidna iz Pokhare. Tako nam je povedal Santa in nimam razloga, da mu ne bi verjel. Ko smo vstopili v letališko avlo, je tam že bilo zbranih kar veliko turistov, ki so čakali na pričetek letov. Oddali smo svojo prtljago pri naši letalski družbi. Na letališču ima namreč sedež kar kakih 10 ali 12 lokalnih letalskih podjetij. Večina jih ima le po eno letalo, le redke tudi več kot eno. Stehtali in označili so vsak kos prtljage, pobrali pa so nam tudi pohodne palice in jih spravili v kabino letala posebej. Nato so z rentgenom pregledali še naše nahrbtnike. V Valdinem nahrbtniku so našli žepni nožič. Vsi smo pričakovali, da ji ga bodo odvzeli in vrgli v smeti. A ni bilo tako. Eden od uslužbencev letalske družbe ga je osebno odnesel v letalo in ga izročil stevardesi. V Jomsomu so ji nožič vrnili.

letališče Pokhara, avion nas že čaka

Mi smo se peljali z letalsko družbo Tara Air, katera je največji letalski prevoznik v nepalskih gorah. Vozovnice stanejo cca 115 dolarjev, let do Jomsoma pa traja dobrih 25 minut. Čeprav na tej progi  letijo le v res dobrih vremenskih pogojih, pa je bilo v preteklih letih že kar nekaj letalskih nesreč. Zadnje letalo, ki je strmoglavilo na tej relaciji, je bil prav avion naše letalske družbe Tara Air in to 24. februarja 2016. Umrlo je vseh 23 potnikov in članov posadke. Huh!

Kar na hitro smo se vkrcali na letalo, saj je zjutraj dragocena vsaka minuta, ko ni vetra. V čim krajšem času skušajo opraviti kar največ poletov, ker je čakalna vrsta turistov v sezoni trekingov kar dolga. Komaj smo se dobro posedli, že je prišla mimo stevardesa. Na majhnem krožniku je nosila bombone, poleg njih nam je ponujala še koščke vate, da si zamašimo ušesa. Letalo je majhno, znamke De Havilland DHC6. Ima največ 20 sedežev za potnike in tri člane posadke. Motor je zelo hrupen, le s težavo se pogovarjamo. Takoj vzletimo. Vzletna steza je kratka, a letalo se dvigne še mnogo pred njenim koncem. Strmo se dvignemo in letimo preko mesta Pokhara.

nad Pokharo so še jutranje meglice, spodaj reka Kali Gandaki

Kmalu se približamo gorski pregradi in letimo tesno preko nje. Na drugi strani te pregrade se globoko pod nami pokaže ozka dolina reke Kali Gandaki. Na desni je gora Nilgiri, za njo grebeni Anapurne. Malo naprej vidimo goro Tilicho in na levi še Dhaulagiri. Letimo sorazmerno nizko, obe steni soteske sta višje kot letimo mi. Nebo je jasno, vetra skorajda ni čutiti. Tisti, ki sedijo na levi strani letala, imajo prekrasen razgled na zasnežene gore. Na naši desni strani so nizke megle, zato mi slike ne uspejo najbolje.

let po soteski Kali Gandakija

 Po 26 minutah leta pristanemo na letališču v Jomsomu. Pristanek je pravi čudež. Letališče je stisnjeno v ozki dolini, pristajalna steza pa je dolga le 740 metrov in je v naklonu. Zgornji del steze je 127 metrov višje kot je začetek steze! Kljub temu smo pristali lepo, kot da bi sedli na blazino. Piloti na tej progi res obvladajo svoj posel. A kljub temu sem si globoko oddahnil, ko smo bili zopet na trdnih tleh. Ni prijeten občutek leteti tako, da so hribi višje kot je letalo. Kako zgleda na tem poletu, se da  videti na Youtube (ni moj posnetek):   

 Youtube - filmček o poletu iz Pokhare v Jomsom

Še sem bil na pristajalni stezi, ko sem že moral poslikati svojo prvo nepalsko goro. To je Nilgiri, ki se strmo dviguje prav nad letališčem. Pogorje Nilgiri sestavljajo trije vrhovi - Nilgiri North, visok je 7061 metrov, Nilgiri Central - 6940 m in Nilgiri South - 6839 m. Na najvišji vrh se je kot prva leta 1962 povzpela francoska odprava pod vodstvom slovitega Lionela Terraya.. Od višine 5000 metrov navzgor so vse gore vedno zasnežene. Nilgiri je res lepa gora. Spremljala nas bo naslednjih nekaj dni.

Nilgiri North - 7061 m

Pa me je že priganjal letališki uslužbenec. Morali smo čimprej zapustiti pisto, kajti naše letalo je že naložilo potnike, ki se vračajo v Pokharo. Že čez kako minuto je brez zadrževanja poletelo nazaj. Takoj zatem je pristalo naslednje letalo. Promet je res  živahen, dokler ni vetra.

letališče v Jomsomu

Ko smo prišli v letališko stavbo, smo se morali vpisati v knjigo. Medtem je naš vodnik Santa izbiral nosače. Dogovorili smo se, da bomo najeli dva nosača, katera nam bosta pomagala nositi našo planinsko opremo. Meni se je zdelo sprva to malo pod častjo, saj sem doslej vedno samo nosil vse, kar sem potreboval v hribih. A Milka, ki je izkušena pohodnica po Himalaji, mi je razložila, da je v redkem višinskem zraku preveč naporno nositi še 15 ali več kilogramov tovora. To lažje opravijo domačini, ki so navajeni na redek zrak. Santa je izbiral in izbiral, končno pa izbral dva nosača, ki sta se mu zdela najbolj primerna. Prvi je bil Hiram, mlad, močan in visok fant, star morda blizu 30 let. Drugi je bil malce starejši možakar, nizek in čokat. Ime mu je Balman. Najbrž ima malce preko 40 let. Oba sta bila videti močna. Takoj sta vzela vsak po eno od naših potovalnih vreč in si pričela pripravljati tovor za nošnjo. Od nekod sta privlekla vrvi in tesno povezala potovalne vreče. Nato sta napravila zanko iz blaga, jo zvezala v vrvjo in jo poveznila preko čela. Pri nošnji tovora na hrbtu si domačini pomagajo tako, da vlečejo tovor bolj naprej s čelom!

vodnik Santa in nosača Balman ter Hira z našimi potovalnimi vrečami na glavni ulici v Jomsomu

Jomsom - Kagbeni, 11 km, 3,5 ure hoje, vreme sončno, cca 22 stopinj, popoldan močno vetrovno

Od letališča smo šli skozi  stari del mesta Jomsom do hotela Trekker Inn. Tam smo pozajtrkovali, saj zjutraj pred odhodom na letališče še nikjer ni bilo možno priti do hrane. Po zajtrku smo se seznanili z našima novima članoma odprave, obema nosačema.

nosača Hira in Balman sta si otovorila naše vreče

Potem smo se odpravili po mestnih ulicah proti novemu delu mesta. Jomsom je največje mesto v distriktu Mustang. Leži povsem na južnem robu tega nekdanjega kraljestva, ob reki Kali Gandaki. Nadmorska višina kraja je 2743 m. Jomsom je središče spodnje tretjine Mustanga, katera se imenuje Thak. V teh krajih živi pleme Thakali, ki ima svoj lastni jezik. Povsod vidimo na restavracijah napis, da imajo pravo tradicionalno Thakali kuhinjo. Ker Jomsom premore letališče, je primarno izhodišče za treking po Upper Mustangu. Nepalska vlada zelo omejuje vstop v to pokrajino, da ne bi prišlo do prehudega vpliva na okolje in domače prebivalce. Letno izdajo le 1000 dovolilnic za vstop.

Na ta način tudi omogočijo vsem trekerjem, da lahko pridejo do prostih prenočišč v tea houses ob poti. Dovolilnica za vstop v Mustang stane 50 US dolarjev za vsak dan. Za vstop v rezervat Anapurne (Annapurna Conservation Area) je potrebna še dodatna dovolilnica, ki pa je cenejša. Stane le 20 US dolarjev in velja enako dolgo kot vstopni vizum. Te dovolilnice preverjajo na vstopu v zaščiteno območje, ki se pričenja v Kagbeniju. Ta je od Jomsoma oddaljen dobrih 11 km. Kontrolnih točk oz. check pointov, kot jih imenujejo domačini,  je še več ob poti. A z njimi se bo ukvarjal naš vodnik.

dovolilnica za treking po Upper Mustangu

Okrog 9.ure smo krenili proti Kagbeniju. Naša dva nosača sta si oprtala potovalne vreče in šla naprej. Mi smo jima počasi sledili. Pot je široka in udobna. Ves čas so nas prehitevali avtobusi in terenska vozila.  Ko pridemo mimo zadnjih hiš starega dela Jomsoma, gremo mimo večje kasarne. Slikanje je prepovedano, a vseno parkrat škljocnem. Bodeča žica, stražarji s puškami. Mustang je obmejno področje, Tibet in Kitajska sta blizu. Nepalci nimajo vojske na meji s Tibetom, njihove kasarne so le po naseljih v bližini meje. Kitajska ima na mejni črti tako vojsko kot policijo. Še vedno streljajo na nesrečne Tibetance, kadar ti skušajo prebežati v Nepal.

mimo kasarne v Jomsomu

Srečujemo tudi zanimive majhne teličke, ki se prosto sprehajajo po mestu. Santa nam pove, da so to dzogme, mešanci med govedom in jakom. Oče mora biti jak, mati je krava. Obratno ne gre, potem ne pride do oploditve. Ženske dzogme so plodne, samci ne.

mali dzogma, mešanec med jakom in kravo

Kmalu smo na našem prvem visečem mostu. Nekoliko se ziblje, ko preko njega prečkamo reko. A most je še nov, zgrajen trdno in ograja je dobra, tako da strahu ni. Ko prečkamo reko, opazimo nekaj podrtih hiš. Očitno je potres leta 2015 tudi tukaj napravil nekaj škode.

tipičen nepalski viseči most, tale je v Jomsomu  preko Kali Gandakija

Pridemo do novega dela mesta. Tu so trgovine, restavracije, hoteli. Kraj je lepo urejen. Vidi se, da turisti pustijo tukaj kar nekaj denarja. Na robu mesta je novi budistični samostan.

budistični samostan v Jomsomu

Ko smo zapustili mesto, je pot ves čas sledila toku reke Kali Gandaki. Rečna struga je široka dobrih 200 metrov, a vode je v njej le za malo večji potok. Čas monsuma je že mimo, tudi snega, ki bi se talil in dovajal vodo, še ni. Pot je groba, gramoz in pesek. Vreme pa je toplo, tako da lahko hodimo kar v majicah. Pa smo v Himalaji, skoraj 3000 m visoko! Srečujemo domačine, ki gredo po nakupih v Jomsom. Pa pastirje, ki pasejo ovce in koze ob poti. Pridno slikam, saj je zame vse novo, drugačno, zanimivo.

improvizirani mostič preko Kali Gandakija

Ob 13. uri pridemo do prvih polj pred vasjo Kagbeni. Zorita ajda in koruza, kmalu bo čas za žetev. Potem smo med vaškimi hišami. Poiščemo guest house kot tukaj pravijo hotelom. Odložimo prtljago in gremo v jedilnico na kosilo. Tokrat sem si za obrok privoščil jakov zrezek. Ženske so jedle piščanca z rižem in zelenjavno juhico. Hrana je zelo v redu, ne bomo lačni.

polja ajde pred Kagbenijem

Po kosilu sledi ogled kraja. Najprej je na vrsti budistični tibetanski samostan  Kag Chode Thupten Samphel Ling. Plačamo vstopnino, ki je spodobno nizka, nato se sprehodimo po samostanu. Je dokaj star, zgrajen je bil menda že leta 1429. A je zelo dobro ohranjen. Menihi čuvajo tudi nekaj zelo redkih knjig.

Potem gremo naprej skozi vas. Močno me spominja na Maroko. Vse hiše so zidane iz blata, le temelji so iz kamenja. Okrog starega dela naselja je obrambni zid iz blata in kamenja. Na sredi naselja je tri ali štiri nadstropja visoka zidana utrdba, prav tako iz blata. Povsem podobna naselja smo videli v Maroku, tam jim pravijo kasbe. Večina prebivalcev Mustanga je Tibetancev, kateri so v preteklih stoletjih prebežali preko meje. To se vidi tudi po fiziognomiji obrazov in tipičnih oblačilih žensk.

Kagbeni - stavbe iz blata in kamna

Kagbeni ima okrog 1500 prebivalcev. V mestu je nekaj hotelov, trgovine, lokali. Ni pa nobene industrije. Na poljih med naseljem in reko gojijo ajdo, ječmen, koruzo, konopljo. Orjejo z lesenimi rali, ki jih vlečejo voli ali še pogostje mešanci z jaki. Ko pridemo na konec vasi,  nas Santa vodi na hrib nad naseljem..Takoj ko stopimo iz zavetja hiš, začutimo močan veter, ki  piha po dolini navzgor. V silnem vetru se povzpnemo na vrh hriba, kjer stoji čorten.

pogled s hriba na Kagbeni

Ko sem stopil na vrh, me je od zadaj dobil sunek vetra in mi zbil klobuk z glave, pa čeprav sem imel privezanega z vrvico pod brado. V trenutku ga je odneslo v prepad pod našimi nogami. Napravili smo nekaj lepih posnetkov Kagbenija, nato smo se vrnili v hotel. Pihalo je noro, zato smo si kar oddahnili, ko smo v vetra stopili v zatišje. Prvi dan trekinga je za nami.